Zakaj so mi tigrovi plačali 100 Golda

Day 2,480, 01:22 • Published in Slovenia Iran • by Massaru

Kot vsi veste, je Slovenija ponovno okupirana. Tokrat so nam jo zagodli Hrvati in spet smo se bili prisiljeni umakniti v gozdove. In čeprav je hrana dobra in zdrava, čeprav se v hosti odvijajo zanimive življenjske in ljubezenske zgodbe pa mi je vendarle počasi partizansko življenje začelo presedati. Tako sem se včeraj odločil, da se odpravim malo na potep po okupirani deželi, ter si privoščim nekaj dobre hrane in pijače.

Počakal sem torej do večera in se na skrivaj, tiho in pazljivo odplazil. Zelo previdno sem lazil med grmovjem in gostim podrastjem, da me ne bi opazil CB, ki si je po generalski večerji privoščil debelo kubanko in s strogim pogledom nadziral dogajanje v taboru.



Takrat pa se je v grmovju, čisto blizu mene, nekaj premaknilo. Kri mi je zledenela v žilah, ko je mimo mene švignila Baby Anna, saj sem mislil, da so me ujeli. V glavi se mi je zavrtela slika izpred dveh dni, ko je Baby Anna ujela dva ubežnika, ki sta se želela na skrivaj oskrbeti s tobakom, ki ga je v gozdu primanjkovalo.



A imel sem srečo. Sokolje oči Baby Anne so bile tokrat uprte v CB-ja in tako me ni opazila. Hitela je proti generalu, da mu čimprej sporoči zelo pomembne novice (o katerih pa bom molčal do groba, saj se bojim njenega besa). Prihulil sem se čisto k tlom in tiho čakal, da nevarnost mine. CB je Baby Anni ponudil cigaro in tako sta skupaj kadila in se pomenkovala.



To je bila moja priložnost in hitro a previdno sem jo ucvrl iz tabora.
Ko sem zapustil gozd in se po prašni podeželski cesti vzpenjal proti bližnjemu zaselku, mi je srce še vedno divje razbijalo od prestanega strahu. A počasi sem se umirjal in ko sem dosegel prve hiše, se je dobra volja vrnila, strah in adrenalin pa sta zamenjala smelost in pogum.


Vznesen nad svojo pustolovščino sem vstopil v vas in se odpravil proti znani gostilni na štajerskem ter si v glavi že slikal dobrote, ki si jih bom privoščil. Tako sem prispel na cilj svoje pustolovščine in presenečeno ugotovil, da gostilne, kot sem jo poznal, ni več. Znani napis nad vrati je izginil, zamenjal pa ga je nov napis:


NEMA ŠTO NEMA

Tigrovi d.o.o.
ugostiteljske usluge


Pod njim pa je pisalo:

Kao što smo obećali ovdje možete dobiti sve.
Ako u roku od pola sata ne dostavimo sve što ste naručili, plaćamo vam 100 golda.

Opa, sem si mislil. Sliši se zanimivo. Pa sem vstopil v gostilno in se usedel za mizo.


Kmalu pristopi elegantno opravljen, a nekoliko preobilno rejen »konobar«. Vprašam ga ali drži kar piše na tabli pred vhodom. Posmehljivo mi prikima in tako potrdi. No prav, si mislim in pričnem naročati:



"Za predjed mi prinesite govejo juho z mesom iz gorenjskega telička. Ob juhi rad jem še kruh, zato mi prinesite tri rezine koruznega kruha". Njegov obraz je brezizrazen, ko si zapisuje naročilo.

"Glavna jed naj bo sestavljena iz praženega krompirja s koroških njiv, in srednje zapečenega zrezka s hrbta kočevskega medveda. Sledi naj primorska rukola prelita z bučnim oljem iz prekmurskih oljarn". »Konobar« si je veselo zapisoval in še vedno ni trznil niti z eno mišico na obrazu.

Pa sem nadaljeval: "za poobedek si želim domače gorenjske ajdove žgance in kislo mleko pridobljeno od krav s Pokljuških travnikov, ter ohlajeno na 5 stopinj." In »konobar« je tudi to zapisal.

Že me je začel obhajati dvom, da mi bo uspelo naročiti nekaj, česar nimajo, a sem vseeno nadaljeval: "za sladico pa mi prinesite prekmursko gibanico, narejeno iz domače moke zmlete na star način v mlinu na Muri in z jajci iz hlevske reje, proizvedene na dolenskem." »Konobar« si je zapisal in me pogledal, če je to vse, ali bom še kaj naročil.

"To je zaenkrat vse", sem rekel in počasi se je oddrsal proti kuhinji. Mi pač ni uspelo, sem si mislil, a se bom vsaj dobro najedel.


Tedaj pa se je iz kuhinje zaslišalo preklinjanje in trenutek za tem so se sunkovito odprla vrata, skozi katera je privršal, ne boste verjeli, nihče drug kot bbb_kambelovac.



Srepo se je zazrl vame in se z dolgimi koraki odpravil k moji mizi. Še preden je uspel priti do mize pa se mu je iz grla izvilo nekaj kletvic in naslednje besede: »*ebo vas Slovenci kako si me pronašao. U šest godina dok igram to igru, ovo mi je prvi put da mi je nestalo kukuruznog kruha!«


In na mizo je priletela mošnja zlata.