Ljubezen pod vrbami

Day 2,369, 19:27 • Published in Slovenia Iran • by Massaru

Jaka je bil mlad fant, ki je ljubil svojo domovino. Zato se je podal v gozdove, da bi se kot partizan boril proti okupatorju. Njegova domovina je bila takrat okupirana s strani sovraga, a on se je čutil svobodnega. Prostrani gozdovi, prelepi vršaci, modro nebo in noč, polna zvezd, to je bil njegov dom. S tovariši je vsak večer posedal ob tabornem ognju, kadil tobak in si mrmral pesmi o svobodi.



A kljub temu se je počutil nekako osamljeno. Večkrat je zato žalostno korakal ob četi in globoko zatopljen v svoje misli odtaval daleč stran. Včasih se je vrnil v otroštvo in se spominjal kako je njegova mati pekla domač kruh. Tako živo je občutil njegov rahlo kiselkast okus v svojih ustih. Spet drugič se je vrnil nazaj med šolske klopi. In spomnil se je na Majo is sosednjega bloka. Takrat je bil noro zaljubljen vanjo. A življenje je šlo dalje in nekega dne se je odselila iz soseske. Takrat je izgubil za njo vsako sled.



In potem je prišla vojna. Poljske in Čilenske horde so vdrle na Slovensko ozemlje in ga okupirale. Ni dosti razmišljal. Vedel je, da hoče postati partizan in se boriti za svojo domovino. Nenazadnje, kaj pa bi sploh še lahko izgubil? Iz razmišljanja ga je prebudil tovariš, ki je korakal poleg njega: »Hej Jaka, kam si pa ti odplaval?« Nasmehnil se je, a rekel ni ničesar. Na nebu se je že risal večer in četa se je ustavila v bližini majhnega jezerca, da si odpočijejo in naberejo moči za prihajajoče dni. Na tem kraju so se pridružili še dvema četama in skupaj naj bi v prihodnjih dneh napadli eno od okupatorjevih oporišč.



Večer se je počasi prevesil v noč. Tabor je bil postavljen in tovariši so se greli ob ognjih. Jaka se je odpravil k jezercu, da se pred počitkom, po dolgem času, še nekoliko osveži in izpere s telesa znoj in prah, ki sta se nabrala na dolgi poti, ki so jo prehodili. Ob robu jezerca se je ustavil in slekel srajco. Že si je odpenjal gumb na hlačah, ko ga je zmotilo rahlo pljuskanje vode. Z napol spuščenimi hlačami se je ozrl k jezeru in takrat jo je zagledal. Bila je tako neizmerno lepa, kakor gozdna vila. Njen obraz se je rahlo svetil v soju mesečine. In njene prsi so se lesketale od vodnih kapelj, ki so počasi polzele po njih. Obstal je kakor vkopan. Usta so se mu povsem osušila in ni mogel odtrgati pogleda z jezerskega privida. Tako je kar stal tam z napol spuščenimi hlačami in zijal vanjo.



Kot da bi začutila njegov pogled, ki jo je požiral se je počasi ozrla in njune oči so se srečale in si izmenjale začudenje ob snidenju. Takrat jo je prepoznal. Bila je Maja iz njegovega otroštva. A ni bila več majhna punčka v katero se je zaljubil. Bila je prelepa ženska. Kakor nimfa se je naenkrat spet pojavila v njegovem življenju in bal se je, da bo ponovno izginila izpred njegovih oči, kakor božanski privid. Preplavila so ga že zdavnaj potlačena čustva in njegovo telo je pričelo drgetati od silnega vzburjenja. Nekaj trenutkov sta samo stala, se motrila in nista vedela kaj naj rečeta. Potem se je nasmehnila in spregovorila:

»Me zasleduješ ali si se prišel osvežiti? Pridi vendar bliže.«



Spustil je hlače, da so padle na tla in se v samih spodnjicah odpravil proti njej. Takrat je ponovno zaslišal njen glas:

»Opa, kakšna čvrsta ramena…«

Čutil je, da ga draži in čaka, kako bo odreagiral. Ni kaj dosti razmišljal. Iz dna njegove duše so privrele besede:

Sem mlad partizan,
na ramenih nosim puško vsak dan.
To krepi telo in duha
in daje čvrsta ramena!



Izzivalno jo je pogledal v oči in v njih opazil tisto nagajivo iskrico, ki je že dolgo ni opazil v očeh kakšne ženske. Ona pa je ponovno spregovorila:

»Hmmm, in te močne noge…«

Iz njega pa je ponovno izbruhnilo:

Prehodil sem Poljsko, prehodil sem Čile,
noge so moje, se hoje naužile.
Oj lepotica jezerska, ki dražiš me,
povsod kjer sem hodil, pogrešal sem te.

»Hmmm, sladke so te besede,« jo je slišal govoriti: »a če je res kar praviš, zakaj ne odvržeš svojih krpic in se mi pridružiš?«

Udarilo ga je kakor strela z jasnega. Kri se mu je pognala v glavo in začutil je kako mu lica polni rdečica. A kljub zadregi je brž slekel spodnje hlače in njegovo premoženje je skočilo na plano kakor vzmet. Seveda tega ni spregledala. Zasmejala se je in ga podražila:

»Ampak sodeč po temle, pa pri partizanih bolj malo lulate…«



Naredil se je jeznega, ji namenil pljusk vode ter se zapodil proti njej. Smeje se mu je skušala zbežati, a vzburjenje ga je tako podžgalo, da je bil pri njej še preden ji je to uspelo. Prijel jo je za roke in zašepetal:

»Pogrešal sem te!«

Takrat ga je pogledala naravnost v oči, se približala njegovemu obrazu in tudi ona zašepetala:

»Tudi jaz tebe…«

in njune ustnice so se spojile v strastnem poljubu.