Join the new world

1. in 2. poglavje

3 - Odraščanje

Pri sedmih letih se mi je prvič zgodilo. Neki mulci iz soseske so me izzivali na igrišču. Nenadoma se mi je začelo temniti pred očmi in noge so se mi začele tresti. Oblival me je mrzel pot in mislil sem, da se bom onesvestil. Glavo mi je stiskalo, kot bi mi nekdo sedel na njej in v ušesih sem zaslišal rezko piskanje. To je bil moj prvi napad panike. Mama me je peljala k zdravniku, ki me je brez oklevanja napotil k psihiatru. Dvakrat na mesec sem hodil na terapije, gledal packe na papirju, odgovarjal na trapaste vprašalnike in zlagal kocke. Po treh mesecih mi je predpisal kombinacijo pomirjeval in antipsihotikov, raznobarvne tabletke, katerih imen se ne spominjam več.

Tablete so imele stranski učinek. Ponoči so me tlačile more in včasih sem se počutil, kot da nisem v svojem telesu. V šoli sem velikokrat težko sledil snovi in le svoji iznajdljivosti pri izumljanju novih načinov plonkanja se lahko zahvalim, da sem jo končal relativno uspešno. Po drugi strani so mi tablete prebudile domišljijo in začel sem pisati. Najprej dnevnik, nato zgodbe v šolskem časopisu. Pri 14 letih sem izdal prvo knjigo, s 16 leti sem bil v LA Timesu proglašen za najbolj obetavnega mladega pisatelja v državi. Preden sem dopolnil 18 let, sem bil odvisen od pomirjeval in večino časa pijan. Življenje pisatelja prinaša določene posledice.

Bil sem edinec. Pri porodu je prišlo do komplikacij in mami so morali odstraniti maternico. Čeprav si je obupno želela hčerko, me je imela strašno rada in bi zame naredila vse. Bila je računovodkinja v jeklarskem podjetju in mnogokrat je delala pozno v noč, da bi nam zagotovila dodaten denar. Ni se veliko pritoževala. „Ko ti je težko, se vedno spomni tistih, ki jim je še huje. Bodi hvaležen za stvari, ki jih imaš,“ je pogosto govorila.

Oboževala je balet. Nekoč sem jo peljal na predstavo v San Francisco. Tako srečne je še nisem videl. Bilo je več kot deset let po tem, ko je odšel oče. „Umetnost, David. Umetnost je tisto, kar nas loči od živali,“ je dejala, ko sva zapuščala operno hišo. Še vedno se je smehljala. Bog, nikoli ne bom pozabil te sreče na njenem obrazu. Rada je pila zeleni čaj. Pri 42 letih so ji povedali, da ima v glavi tumor. 13 mesecev kasneje smo jo pokopali na pokopališču Akers. Snežilo je. Lepo je, kadar sneži.



4 – Krvave difenbahije

“Kje si se tega naučil,” je vprašala. Pozabil sem že, kako ji je bilo ime.
“Prebral sem neko knjigo,” sem nezainteresirano odvrnil.
Vedno sem siten, ko mi pride, in niti slučajno se mi ne da pogovarjati. Vse, kar sem želel, je prižgati cigareto na balkonu in uživati v petih minutah miru. Kaditi sem začel pri 13, dve leti kasneje sem prvič poskusil kokain. Po njem sem bolje pisal in kurac mi je stal kot raketa. Nekoč me je mama zalotila z vrečko belega in me poslala na kliniko za odvajanje. Terapija se je končala na skrajno bizaren način. Z mlado zdravnico, mislim, da ji je bilo ime Joan ali Jenna ali nekaj takega, sva se zadela tik preden nama je prišlo. Imela je fantastične joške.

Predramil sem se iz sanjarjenja in opazil, da še vedno nisem sam.
“Te lahko še kdaj pokličem,” je vprašala. “Rada fukam s tabo.”
“Delaj kar hočeš,” sem ji zabrundal.
Mojega dilerja so prejšnji teden dobili s kilo trave, moje zaloge pa so pošle pred tremi dnevi. Krimiči so na kampusu izvajali pravo operacijo, ki so jo baje poimenovali “Žetev” in do trave je bilo skoraj nemogoče priti. Pod posteljo sem zagledal tabletko tranxena in jo poplaknil z vinom. Tranxene v možganih sproži kemično reakcijo, ki povzroči občutek ugodja. Napetost se zmanjša, mišice se sprostijo. Butne te v kakšnih dveh minutah. Soba se je začela narahlo vrteti in v trenutku se mi je jebalo za vse.
“Pustila te bom spati,” je zaklicala in se z bebavim nasmeškom na obrazu pobrala iz moje sobe. Zazehal sem. Ura je bila 16.05. V Peruju je v prepad zgrmel avtobus s turisti.

Moja zadnja knjiga pripoveduje o Borisu, ruskem trgovcu z orožjem, ki se zaljubi v francosko manekenko. Preseli se v Pariz in odpre cvetličarno. Čez nekaj let ga najdejo nekdanji pajdaši, mu ubijejo otroka in ženo, njemu odrežejo dva prsta in mu razstrelijo cvetličarno, vključno s psom, ki je takrat nič hudega sluteč spal v dnevni sobi nad njo. Boris je odločen, da se bo maščeval. Vrne se v Moskvo, kjer se poveže s člani ruskega podzemlja. Kot temni angel usode se spravi na svoje krvnike in jih enega za drugim oropa vsega kar jim je drago. Pobije jim najbližje, njih pa muči in jih pusti žive. Ko opravi z zadnjim, vzame nož in si sredi Rdečega trga prereže vrat. Krvava difenbahija. Naslov knjige je bil Krvava difenbahija.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki zjutraj vstanejo, pojedo zajtrk, si umijejo zobe in se odpravijo v službo. Usedejo se za računalnik in si ob tipkovnico postavijo skodelico sveže skuhane kave. Čvekajo s sodelavci, surfajo po internetu in si pošiljajo kratke filmčke prek maila. In vsi, prav vsi dajejo vtis, da delajo nekaj strašno pomembnega. Med kratkimi odmori se dobivajo v kadilnicah ali pred vhodom na cigaretih, kjer razpravljajo o tem kakšne gume si je privoščil šef na svojem novem audiju in kdo se kurba s kom. Popoldne ugasnejo računalnik, pred vhodom pokadijo še kako cigareto, se usedejo v avtomobil in se odpeljejo domov. Pojejo večerjo, spijejo pivo, pogledajo nadaljevanko, če je dober dan, nategnejo ženo in gredo spat. In tako dan za dnem. Rutina me je vedno ubijala, zato sem se trudil, da bi živel čim bolj
pestro, nekonvencionalno življenje. Nikoli se nisem videl v vrstni hiši z zeleno trato in belo ograjo, ženo, psom in dvema otrokoma. Takšno življenje se mi je zdelo preveč pusto. Življenje je prekratko. Živi hitro, umri mlad.

Ko sem se zbudil je bila zunaj že tema. Pogledal sem na nočno omarico, kjer je bila digitalna ura z velikimi rdečimi številkami. 01:13. Popolnoma sem bil zbujen, zato sem se oblekel, si obul modrobele adidaske in šel na nočni sprehod po kampusu. Septembrska noč je bila prijetno topla, nebo je bilo polno zvezd, v zraku je bil vonj po rožmarinu. Pomislil sem na mamo. Pekla je najboljšo borovničevo pito. Recept je dobila od svoje babice, ona pa naj bi se ga naučila med delom sobarice v Franciji. V mislih sem se preselil v Fresno in okusil božansko pecivo. Mmmm …

“Hej! Kaj pa ti tukaj sredi noči? Mislil sem, da sem edina nočna ptica daleč naokoli.”
Obrnil sem se in zagledal Chrisa. S cigareto v eni roki in pločevino Fostersa v drugi. Bil je drugačen, kot sem ga imel v spominu iz tistega večera. Več kot dva meseca je že minilo od takrat. Neobrit, z razmršenimi lasmi, govoril je raztrgano in delal nenormalno dolge premore. Na daleč se mu je videlo, da je po grlu zlil konkretno količino alkohola.
“Pozdravljen, Chris. Dolgo se nisva videla. Ne morem spati, pa sem šel na zrak. Pa ti? Proslavljaš?”
Pogledal me je s smešnim, rahlo škilavim izrazom na obrazu, počakal nekaj sekund, nato pa vendarle izustil: “Obletnico. Obletnico praznujem. Pred točno 23 leti mi je umrl oče. Izkrvavel je pred mojimi očmi. Zaradi 200 dolarjev, ki jih je bil po partiji pokra dolžan lokalnemu kriminalcu. Toliko je vredno človeško življenje. 200 piškavih dolarjev.”
Nagnil je pločevinko, jo spraznil s tremi požirki in jo zabrisal proti najbližji smreki.
“Žal mi je,” sem pretreseno izustil. “Nisem vedel.”
“Eh, nočem te obremenjevati s temi stvarmi. To je moja zadeva. Pridi, greva na pivo. Jaz častim,” je dejal z bolj prijaznim glasom.

Luna je nemo opazovala dogajanje nekaj sto tisoč kilometrov nižje. Početje ljudi ji je bilo nedoumljivo.



5. in 6. poglavje