Join the new world

1 - Začetek konca

“Veš kaj je najlepše pri koncu dneva? Jutri se začne znova,” je dejal Chris.
Obraz mu je prekrivala posušena kri, v tresoči se roki je še vedno držal sekiro. Skoraj nepremično je zrl v luno, ki se je vzpenjala nad Oranžnim gorovjem. Bil je najbolj skuliran človek, kar sem jih kadarkoli poznal in ob njem sem se vedno počutil, kot da je mogoče vse. Tudi to, kar se je zgodilo v zadnjih 36 urah, ga ni omajalo.
“Preteklosti ne moreš spremeniti, s prihodnostjo se nima smisla ukvarjati,” je vedno govoril.

V daljavi sem zaslišal policijske sirene in lajež psov. Pred očmi se mi je odvrtela podoba iz otroštva, ko so mi vojaki odpeljali očeta. Pravzaprav sta bila dva. V svetlorjavih uniformah, z zeleno baretko na glavi. Oče jima je odprl vrata. Star sem bil 8 let.
“Zdravo John,” je rekel starejši od njiju. Po našitku sodeč se je pisal Strong.
“Čas je. Ne moreš se večno skrivati pred dolžnostjo,” je dejal.
Oče ni rekel nič. V 20 minutah je spakiral stvari v veliko temnozeleno torbo, poljubil mamo, me pogladil po laseh in odšel. Nikoli več ga nisem videl. Z mamo sva se malokrat pogovarjala o njem. Sprijaznila se je, da ga ne bo več nazaj. Kasneje sem slišal, da je padel v Iraku. Star je bil 33 let. Po horoskopu je bil bik. Rad je jedel čufte.

Na bližnji kmetiji je zakikirikal petelin. Zaprl sem oči in globoko zavzdihnil. Chris Sullivan je stal na robu gozda in se pustil božati jutranjim žarkom.
„Beži, mali. Ne smejo te videti z mano,“ je tiho dejal.
Pasji lajež je bil vedno glasnejši. Nebo je v nizkem letu preletela jata krokarjev. Bila je sobota.



2 – Chris Sullivan

Chrisa sem spoznal v kampusu na UCLA. Nek večer sem se v enem od pubov zapletel s člani bratovščine Alfa Theta Gama, ki so me zamenjali z nekom drugim. Ko sem se že pripravil na batine, je na sceno stopil Chris. “Pustite malega,” je rekel mirno.
“Ne vtikaj se Sullivan. Dripec bo dobil, kar mu pripada,” je dejal Brad Langley, vodja lokostrelskega moštva, sin bogatega gradbenika in verjetno največji bebec na zahodni obali. Njegova intelektualna sposobnost je bila na nivoju kanarčka in le mirni roki se lahko zahvali, da ga niso katapultirali z univerze. Mirni roki in očetovim dolarjem. Langley je razumel le govorico pesti in redki so bili junaki, ki so se drznili spustiti v dvoboj z njim.
Dogajanje me je spomnilo na irsko zgodbo, ki mi jo je pripovedovala mama. Nekega možakarja sredi noči v Belfastu ustavi neznanec. “Protestant ali katolik?” ga vpraša. Možakar si vzame nekaj trenukov za premislek, nato pa odvrne: “Jud sem”. Neznanec se nasmehne in reče: “Moram biti pa res najsrečnejši Arabec v Belfastu”.

Chris s tem ni imel težav. Že zdavnaj je spoznal, da je življenje trdo in da se je treba boriti iz dneva v dan. Oče mu je umrl, ko je bil star osem let in zgodaj se je moral navaditi delati in preživljati družino. Njegova mama je kelnarila v lokalni beznici, a je večino dohodka dobila s prostitucijo. Sestra je z nekim zapitim slikarjem odšla v New York.

“Langley, nerad se ponavljam. Spusti malega,” je zarenčal Chris.
V pubu je zavladala smrtna tišina, le pri mizi v vogalu so se tri pijane brucke hihitale, kot da se ne bi zavedale, da se pripravlja krvavi obračun. Čas se je za nekaj trenutkov ustavil in se ponovno zagnal, ko sem začutil Bradovo pest na čeljusti. Padel sem po tleh in za hipec izgubil zavest …

Ko sem odprl oči, sem zagledal nenavaden prizor. Brad Langley je ležal na tleh in cvilil kot prašič. Njegovi kompanjoni so stali nekaj metrov stran in z izbuljenimi očmi molče spremljali dogajanje. Chris je sedel na barskem stolu, praznil vrček piva in kadil cigareto.
“Poberi se Brad in nehaj cviliti kot kakšna baba," je dejal.
“Zdrobil si mi koleno, pizda! Prekleti pofukelj zagamani,” je krulil Brad. Ob njem je ležala na pol prelomljena palica za biljard. Dva člana bratovščine sta se vendarle opogumila in mu pomagala na noge.
“Tožil te bom, pizda! Tvoja stara se bo morala do konca življenja fukariti, da te bo izvlekla iz tega sranja! Zjebal te bom, Sul …” Top udarec pepelnika ob čelo ga je grobo prekinil. Šepajoč in krvav se je molče odvlekel k vratom. Še tiste tri kokoši so se nehale hihitati in so le nemo opazovale dramo, ki se je odvijala pred njihovimi očmi.

“Jaz sem Chris. Ni se mi treba zahvaljevati, lahko pa mi plačaš tole pivo,” je dejal moj junak. “David si, ne? Tvojo sliko sem videl v časopisu. Neko nagrado si dobil za knjigo, ne? Tudi sam sem včasih sanjaril, da bom pisatelj, a me je kruta realnost pripravila do tega, da sem opustil otroške iluzije.”
“H…hvala,” sem izustil, naročil kozarec rdečega vina in plačal račun. “Rešil si mi rit. Očitno so me za nekoga zamenjali,” sem dejal.
“Brad je navadna pizda. Premlatil bi te iz čistega dolgčasa. Všeč mu je, da se ga ljudje bojijo. Nekaj časa boš imel mir pred njim,” je z mirnim, enakomernim glasom dejal Chris. “Hvala za pivo. Se vidiva.”

Obstal sem za šankom. Pogledal sem se v ogledalo in si popravil ovratnik na srajci. Kakšen dan, sem pomislil.

3. in 4. poglavje