Samo komentar na zadnji članek Maničnega

Day 1,988, 15:41 • Published in Slovenia Slovenia • by Drugakava

Bral sem zadnji članek Maničnega Poeta, odličnega pisca, ki se je ujel v lovke cenzure. Veseli me, da se ne bo dal pregnati kar tako, da ne bo pustil erepublikašev povsem lačnih čtiva. Tema, ki jo obravnava se mi je od nekdaj zdela zanimiva in vredna razsojanja. Bravo Manični! Ker se je zdel moj komentar predolg, da bi ga pisal pod "komentarje" sem stresel misli v Drugi reviji.

V glavnem se strinjam z napisanim. Edino z zadnjo mislijo ne povsem (čeprav si med vrsticami in v naslovu nekako povedal, na kar želim tudi sam opozoriti). Namreč to, da bomo lahko naša nasprotja preprosto potlačili, da bomo z leporečenjem o usmerjenosti v prihodnost zaobšli razpotja na katerih se deli slovenski narod. Mislim, da ne bo tako preprosto. Potrebna bo refleksija, ki si jo izvedel sam. Logična a upoštevajoč vse okoliščine. No, vsaj nekaj generacij bi moralo zagristi v prah, preden bi spomin zbledel in bi na tak način dosegli spravo.

Kar se tiče povojnih dogajanj, sem nekaj zanimivih in dobrih misli našel med komentarji, zato bi dodal samo sledeče. Največkrat nas v argumentacijah ovira napačna uporaba pojmov in zato v nadaljnem razvoju misli ne uspemo izluščiti predmetov spora ali pa se srečamo z neselektivno, ideološko obravnavo. V tem primeru je naša naloga, da pojem "povojna dogajanja" definiramo čim natančneje. Vojna se ne konča, ko se prenehajo spopadi na frontah (ni človeka, ki ne bi bil podvržen maščevanju, predvsem pri skrajnih primerih, ki jih zasledimo med vojno; družbeni problem današnje Daytonske Bosne...).

Za ustreznejšo obravnavo vojnih in povojnih dogodkov je potrebno vedeti tudi, da je vojna kot takšna, poosebitev zla. Kaj mislim s tem? Vzemimo primer razsoje vsakdanjega (ne vojnega) ravnanja z vidika etične ustreznosti. Vedno bomo imeli dobro in slabo izbiro. Ali je dobro, če oropam mimoidočega? Ne, saj bi po Kantovem kategoričnem imperativu (načelu, ki predpostavlja posledice, v primeru če bi vsi ravnali enako) slej ko prej bili oropani sami. Ubijati je zlo. V vojni pa lahko pide do situacije, ko zlo postane dobro samo zaradi tega, ker je na drugi strani izbora še večje zlo. To pomeni, da je, če s tem na primer obvarujemo življenje svojega otroka, ubijati moralno ustrezno. Vojna je izbira med manjšim in večjim zlom. Tudi obravnavati jo moramo kot tako. Upam, da ni kdo zgoraj navedenega smatral kot kakršno koli opravičevanje nespornih zločinov med in po 2. svetovni vojni. Je pa princip razumevanja širše slike.

Toliko. Aja, če se ne bi znal drugače opredeliti, bi se verjetno vprašal: "Ko je ono počeo rat?" 🙂