Join the new world

"Naj Sojeni vstane!"
Po klopeh je završalo, nekaj deščic je nerodno tlesknilo ob glavno gred in lahko bi prisegel, da je dvorano napolnil mali milijon milnih mehurčkov. V očeh me je zapeklo...

"Se zavedate česa ste obtoženi, Sojeni?"

"Ne, spoštovano Sodišče. Ne vem."
Vijak na kovinski zategovalki leve roke se je ob - po njegovem mnenju - porogljivem odgovoru nemirno stresel in privil objem za četrt hoda. Bratec na desni roki mu je zaspano sledil.

"Dne 21025081 ste brez Predpisa preživeli popoldan v družbi osebka V..."
Še ta raskavi glas elektronskega vezja zna tako lepo izgovoriti njeno ime, me je spreletelo.

"... kot da to še ni dovolj, ste zapaženi na pomolu v večernih urah..."
Spomin je poizkusil z nerodnim valčkom priklicati izrečeno, pekočina v očesu se je okrepila.

"... izpisek centralne tehtalnice stanovanj, pa na navedeni datum prikazuje anomalijo v e-na-ko-vred-no-sti mase osebka V!"
Ob zadnjih zlogih je tišina premagala samo sebe, se razrastla kot ogromna goba po vsej dvorani, ter pod stropom utesnjena zagrozila z apokalipso dramatičnih razsežnosti.

"Za spremstvo brez Predpisa vam grozi 10 let. Za večerno kršitev policijske ure še 20 let. Prenočevanje pa..."
V zatilju krompirjastega zvočnika Sodišča je od osuplosti in groze poblisknila rdeča lučka procesne enote.

"... pa ste odrešeni življenske tekočine z nemudno izvršitvijo!" "Kako se boste zagovarjali?"
Valček se je že davno umaknil modernejšim ritmom. Tista noč je zahtevala tango, čeprav mu spominski vzorec ni mogel slediti.

"Kriv sem", je bilo slišati iz mehkih tkiv vseprisotne glive. "Kriv sem", sem sam pri sebi ponovil.
Oko je vzdraženo pomežiknilo kot pokvarjen semafor. Pekočina je postajala nevzdržna. Najraje bi si izkopal oči kot jedro sredico breskve. Kot ona klije novo deblo, tako so moje videle pregloboko'
Vijaka na kovinskih zategovalkah sta navdušeno poskočila in se z vajenim zasukom zažrla v ustje utora. Mravljinčasti prsti so odgovorili z bledo modrikasto barvo.

"Pričakovano. Če ne želi še kdo kaj dodati, smo z obravnavo zaključili. Lahko se poslovite od svojcev in..."

"Jaz bi nekaj dodala", se je slišalo skozi vezno tkivo, ki je pričelo goreti.

"In vi ste..."

"Osebek V..."
V kolosalno dvorano se je pravkar zaletelo letalo, med njene klopi je udaril asteroid in prah razdejanja je sežgalo Sonce, ki je bilo danes prav v ta namen tako blizu.
Ob navideznem dimu sem komaj ugrabil kisik, goreče oči so se stopile v nepoznano tekočino.

"Izjavljam, da navedenega dne nisem bila prisotna v sektorju zločina, Sojenega pa niti ne poznam. Potrditev lahko Sodišče poišče v osebnem spominskem modulu. Prav gotovo, pa nisem nikjer... prenočila!"
Tišina si je vzela minuto za bobenpavzo. Odjeknile so činele, pridružil se je klavir. Vrvež je končno prekinil topovski strel.

"Sodišče je pregledalo identifikacijo in vaš spominski modul. Očitno je prišlo do napake v sistemu. Obtožba bo ovržena. Sojeni se sme usesti."
Zategovalki sta nejevoljno odstopili, ter komaj še ujeli nad razpletom nič kaj srečna vijaka.
Tudi tokrat mi ni uspelo umreti'

"Zakaj si to delaš?"
Lahko bi bil rajski glas, a danes še nisem v Raju.
Dve prazni zogleneli vdolbinici na obrazu sta jo gledali v pol-polne usne. Takšna je pač cena, če predolgo zreš v Sonce.

"Jaz... ne znam drugače."
Glava je padla na prsa. Ne potrebujem oči, da bi jo videl.

"Seveda znaš. Videla sem te drugačnega! Če bi ne bil vse kar misliš, da ne znaš..."
Prehitro je izgovorila, kar je prekratko trajalo. Vedel sem, da se ji v premoru ličnica rahlo našobi zato s komaj zaznavno grimaso namuzajoče trzne od enega kotička ustne do drugega. Človek se mora zaljubiti v to...

"... se ne bi ne tistega ne katerega prihodnjih dni nič zgodilo, ne med nama!"
Sladki napoj, ki je še pred nekaj minutami ovrgel obtožbo, je zdaj pičil enako pronicljivo skozi vse plasti povrhnjice direktno v žilo.

"Moraš poiskati sebe. Moraš poiskati to, kar znaš najboljše. Moraš vedeti, da si med vsemi Osebki vseh Sektorjev samo Ti lahko ponastavil mojo uro, da je zopet začela kazati čas, ki ga želim živeti."
Droga je pričela delovati, Sodišče se je zdelo neskončno majhno, Mars pa se je izkazal kot odličen nadomestek za teniško žogico. Le da jaz ne igram prav dobro tenisa, ker vse šviga tako hitro. Toda ta rdeča žogica...

"Jaz... poiskal bom sebe. Kako težko, pa je poiskati sebe, če sem že našel Tebe?"
Ni spregledala ironije. Zamišljeno je stopila naprej in na sami mrežici sprejela udarec.

"Ne morem ti pomagati, če si sam ne želiš. Vsak sprejema odločitve zase. Naredil si najboljše, kar si lahko. Saj veš, tudi pot v Pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Predober do drugih, prekrut do sebe. Človek je sebično bitje z razlogom, mora gledati nase."
Niti nisem pričakoval, da bi zmagal set ali igro, ne proti tej žogici.

"Sram me je, ko spreganje vse domišljije ne ponudi ničesar pametnega. Samo neizrečeno..."
Premočno me zagrabi za ramo kot bi prijela ogromen lopar in me ustavi.

"Vem. Tudi jaz te imam rada. Ampak naprej boš moral sam."
Izžgana vulkana na obrazu se raztegneta v nasmešek. Lava vdre čez pobočja nosu in se scedi na južni tečaj moje brade.

"Prav."
V vzporednem vesolju me je Sodišče že davno obsodilo in sem mrtev kakšnih ducat minut. V naslednjem ji sesam ustnice. V enem moram biti pač sam?

"Nasvidenje, pa lepo bodi."
Ko odhaja čez opustošeno pokrajino in ji še zadnjič buljim v prekrasno rit, je vsaj enemu od naju jasno, da lahko samo enkrat umreš in samo enkrat živiš. Ker sva v mesecih neobstoja vzgojila nevidno vez telepatije, je to pravzaprav jasno obema'

"Zbogom."