Join the new world

Že vnaprej se opravičujem za vsakršno napako, nejasnosti v članku, saj trenutno nimam časa na pretek.


Zgodba, katera se je zgodila pred nekaj leti in moje življenje še sedaj močno zaznamuje. Opisal jo bom po delih, po dogodkih, saj bi bilo pisanja preveč in preveč bolečine na kupu.

Zgodba, če jo lahko tako poimenujem, je trajala 3 leta, 3 mučna leta, 3 leta v katerih sem živel pod strahom, kjer se nisem poznal, naučili so me lagati, bil sem lutka in na koncu spoznal, da sem izgubil praktično... vse.

Ne bom začel na začetku, saj se mi zdi zanimivejše, če se sestavlja po dogodkih, ki ne bodo kronološki (mišljeno od članka do članka), pa tudi meni bo lažje, če bom po koščkih opisal to zadevo. Sestavljal jo bo vsak posamezno, saj se bo videlo kje se je začelo stopnjevati, kje je bil šele začetek in kje konec. Posvetil bom nekaj časa temu pisanju, da bom vse napisal, saj sem trenutno (še kar) zaradi tega na močnih pomirjevalih, katera mi dobro prijajo.

Začel bom nekje že proti koncu tega poglavja mojega življenja, kjer se je sčasoma odprlo tudi novo. Kjer lahko rečem, da sem medtem živel v praznini, kjer me nihče ni poznal takšnega kot sem. Žal, resnično mi je žal, da sam nisem imel moči pri tem. Moč človeške manipulacije je bila premočna, žal sem ji podlegel, saj sem predober človek. Če me nekdo zaprosi za kakšno uslugo, pomoč, karkoli, z veseljem pomagam če le lahko, če sem sposoben to tudi storiti. A kaj ko nekdo to vidi, za njemu cela benda podležev, kateri te hočejo "taktično" okoristiti skozi čas... Ja, dobrota je sirota... Zapomnite si te besede, saj je to dejansko moje sporočilo skozi serijo člankov, kateri bodo sledili.

Mnogo podatkov ne smem izdati oz. jih bom spremenil (imena, kraji ipd), saj je še zadeva v sodnem postopku.

---

... Prejšnji dan mi je bilo naročeno, naj se pripravim (pripravim dokumente, nastavim budilko ipd.), saj se bo štartnalo ob 8:00 uri izpred bloka, v katerem sem stanoval. Bil sem neizmerno zaspan, saj sem živčno preležaval noč, nevedoč kaj me dejansko čaka. Zunaj je bilo še temno, zato sem s težavo našel mobilnik in ugasnil alarm. S težavo sem vstal, odšel do kopalnice, kjer sem se zrihtal. Živčno sem premleval vse skupaj, a vendarle sem si mislil "končno bo konec s tem!", saj mi je bilo zagotovljeno, da bo s tem meni in mojemu kolegu vse vrnjeno. Takrat sem še zadnjič poklical osebo, če še vse štima in če pride po mene ob dogovorjenem času pred blok. Na drugi strani je bilo slišati hripav glas, mogoče malo živčen, saj se mu je mudilo do mene, da se stvar izpelje kar se da hitro. Pritrdil je in mi je naročil naj počakam pred blokom.

Kaj drugega mi ni preostalo, želel sem se vrniti v staro življenje, brezskrbno, kjer mi nihče ne bo več dolgoval denarja, pravtako mojemu dobremu kolegu. Ko bo to vse skupaj opravljeno, ko bodo dolgovi poravnani, ko se bom iz te poti vrnil nazaj z našmeškom nazaj... ko... Odhitel sem iz sobe, zaklenil in hitro odtekel po stopnicah ter pohitel pred blok. Bil sem živčen, saj je bilo veliko v igri, a glede na to, kar mi je Andraž povedal oz. mi je zagotovil, da nimam kaj skrbeti, da bo za svojega prijatelja uredil, da bo potem vse porihtano. Prvič po letu in pol so se mi prvič porajala vprašanja v mislih kot so: "Kaj sploh delam? Kdo sem? Kaj so naredili iz mene?". A žal bilo je že predaleč... Obljubil sem kolegu, da se bo ta dan poravnalo, da ga nima kaj skrbeti, zato sem tudi privolil v to. Zamujal je že več kot 30 minut in nemirno sem postopal pred blokom, mnogi so me začudeno pogledali, jaz sem jim odgovoril le z živčnim pogledom.

Zamujal je skoraj že eno uro, vmes me je poklical Andraž, da bo, da naj samo počakam. To sem tudi storil in čez minuto se je pripeljala oseba, katera me je prišla pobrati. Poznal sem ga od prej, kjer smo se že prvič tja zapeljali, kjer so se stvari prvič šle samo pripraviti. Usedel sem v avto, on pa kar se da hitro speljal... Med vožnjo do druge strani naše prelepe dežele, mi je naročil kaj vse morem tam storiti, kdo sem, kje delam, kje živim ipd. Takrat je bilo zame že prepozno, takrat so me že imeli v krempljih in sem samo potrdil, da razumem in povedal, da se bo to opravilo brez problema. Bil sem zmeden, bolj kot vse prej... Pogledal sem se v ogledalo v avtu ter se nisem več prepoznal. Takrat mi je bilo mar, takrat nisem bil jaz, bil sem človek katerega so me takrat naredili, saj sem želel priti samo do svojega obljubljenega denarja, želel sem svoj duševni mir, katerega že dlje časa nisem imel. Želel sem konec, a oni temu niso tako rekli...

Nekje na sredi vožnje sva se zaustavila na bencinski črpalki, kjer je dotočil gorivo. Počakal sem ga v avtu. Dobro sem si ga ogledal, saj sem ga šele drugič videl v svojem življenju. Bil je dosti manjši od mene, eno večjo urezino na desni strani čela, močne postave, pa tudi njegova obrazna mimika ti je dala vedeti, da s tem ni šale. Nato sem opazil pištolo v predalčku poleg voznikovega sedeža. PIŠTOLO? Močno me je stisnilo v srcu, začel sem paničariti, najraje bi pobegnil iz avta ter poklical policijo. A mi je Andraž naročil naj delam tako kakor so mi rekli... Namreč bila sva ves čas na kontaktu, dajal mi je občutek, da bo vse vredu. "Pač ima za svojo varnost" je rekel. Mrko sem gledal skozi okno ter si ogledoval okolico. Gledal sem naravo, gledal sem bližnji gozd, v njem sem videl svobodo, to svobodo, katero sem lovil že leta. A žal je nikoli ni bilo... Vedno se je prelagalo, vedno se je obljubljajo, delčki mene so se pa uničevali, saj mi je hkrati uničilo moje osebno življenje... Zato sem se zbral in mirno sedel na sedežu, saj tokrat ne more biti prestavljanja. Odpeljala sva se vse do najbližjega počivališča. Tam so čakali še trije. Enega sem prepoznal, tudi od prej, bil je Blaž. Bil je visok, že dosti časa se je ukvarjal s fitnesom kar se mu tudi pozna. Že na pogled se mu je videlo, da je človek že veliko "prešeftal", pravi mutibarič bi mi temu rekl. Denarja je imel na pretek, v prihodnjih mesecih se je odločil odpotovati v Ameriko za 2 meseca, kjer bi sklepal nadaljne posle...

Tam so na bližnji pošti na moj novoodprti račun nakazali fejk plačo, katero se bo kasneje ven vzelo. Nisem vedel kaj si naj mislim ter so mi naročili naj grem tja in preko ponarejenega plačilnega lista denar nakažem na račun. Nato sem odšel do avta in sedel vanjga. Sovozniku sem dal potrdilo + ostanek denarja, nakar mi je povedal, da naj tu malo počakam, a avtu.

Stopil je ven iz avta, jaz sem čakal v njem, kot mi je bilo naročeno. Pogovarjali so se 5 minut in nato odhiteli proti avtu, v katerem sem sedel. Vsi so se usedli v njega. Bil sem zmeden... Še več? Blaž in oseba, ki je vozila, sta imela to čez, ostaladva, katera sem prvič videl v življenju sta očitno šla delati isto stvar. Dalo mi je občutek, da ta zadeva res deluje, saj mi je tudi med potjo zagotavljal eden izmed njiju, da je že dostikrat šel takle čez in da ni bilo nikoli problemov. Andraž me je preko SMS sporočil nonstop tolažil, bil sem živčen... Začel sem sumiti, a ne vse skupaj, ampak trenutno situacijo... Dejansko se bom vpletel v gospodarski kriminal?!

Kot sem že prej omenil, je moč besede neskončna in samo z besedami lahko dosežeš nepredstavljivo... Človek je sam po sebi žal neumno bitje, katerega žene strast in pohlep ter mu je mar do vsega, samo da dobi to. Bodite realni, lahko rečete, da ljubezni ne more kupiti denar, ne more kupiti sreče, ne more ono in drugo... A žal nam ta sistem ne dopušča, da si brez denarja.

...Prišli smo do destinacije, znano slovensko mesto. Odpravili smo se kar se da hitro do banke, kjer so mi nazadnje vse pripravili. Z mrkim pogledom sem švignil mimo vseh, vstopil v poslovalnico ter se napotil do gospoda (katerega bi še s kako velikim veseljem omenil in mu zajebal celotno kariero, družino, familijo... upam, da pride kaj kmalu v arest... bom poskrbel), s katerim sem opravil lažni razogovor (dejansko je celotna banka vedla za to... občutek nevednosti je dal zaradi varnostnih kamer, prič ipd), kjer sem podpisal vrsto papirjev, sklenil nemogoče stvari, ter mi je izročil visoko vsoto denarja. Bilo je skoraj 10 000€. Da, pravkar se je opralo 10 000€ denarja na moj račun. Z denarjem sem kar mirno odhitel iz banke, ter izročil Andražu in tistemu, ki je prišel po mene več kot polovico denarja zaradi priprav (takratno t.i. stroški) za to, pa DA SE PLAČA USLUŽBENCEM NA BANKI!!!

...Z denarjem v kuverti, kjer mi ga je ostalo ravno toliko, da se mi je poravnal dolg in dolg do kolega, katerega mu bom izročil, smo se odpeljali nazaj. Med samim poslušanjem njihovih pogovorov sem tudi izvedel, da gre to za "velike ribe" in da je bil za njih tole "drobiž", katerega so prejeli. Poslujejo mnogo hujše... Odpeljali so me vse do tja, kjer sem jim rekel. Tam me je pričakal Andraž, bil je vesel, saj sem zdržal, ter da bo vsega končno konec. Z nasmeškom sva si segla v roke in takrat...

---

V prejšnem članku, če se ne motim, sem omenil, da smo ljudje kot ovce, katere ne znajo same razmišljati brez njihovega pastirja, voditelja. Žal sem temu podlegel in se me je sistematsko skozi dneve, tedne, mesece, leta izkoriščalo z lažnim občutim, da bo na koncu vse vredu in poravnano. Osebi, katera mi je to storila ji želim, da bo umrla počasi in boleče. Žal, jeza še ni polegla in izkorisiti človeka, kateri mu je takrat želel samo pomagati, je absurdno, da ga zmanipuliraš, ga pripraviš storiti stvari, katere nikoli ne bi naredil z lastno glavo.

V članku nisem kaj preveč omenjal dogodka v banki, saj je situacija za mene preveč težka...

Pripravijo te narediti stvari, kjer tvojo krizo nevede poglobijo, te okoristijo, obenem so obljube močnejše, pogovori intenzivnejši, realnost ti pa beži pred očmi, prijatelji se že sprašujejo kdo si...

Kaj je bilo prej? Kaj potem?
Več naslednjič...