Join the new world

Pozdravljeni, oglašam se ponovno po dolgeč času, namreč zgodile so se mi med tem času razne nepredstavljive stvari, ki so se mi predstavile kot visoke ovire, za ketere sem moral imeti ali pridobiti visok odriv. Namreč skozi ves ta čas, od samega notranjega trpljenja, popravljanja zadev (socialnih ter finančnih), sem se uspel sestaviti nazaj. Čeprav po koščkih, pa vendarla ti koščki predstavljajo celoto, mozaik in to nam daje to prečudovist. Ni 2 človeka, ki bi identično razmišljala, se obnašala ipd., pa naj me strela iz jasnega, če je temu tako!

V prejšnjem članku sem opisal, kako sem premagal sovražnika v sebi, tukaj bo pa vidno, kako mi je sam JAZ pomagal.

V naslednjih vrsticah, bom opisal zadevo, pri kateri sem imel določeno namero, razbrala se bo tako ali tako spodaj. To namero sem sanjal zelo dolgo in ne mi sedaj praviti, da če sem sanjal, še ne pomeni, da je to realnost. Potrebno se je zavedati, da bil sem že tako obupan, da sem ravno imel že v glavi samo to...

---

Ni bil kaj prida lep dan. Ni bil tisti tipičen, sočni dan. Manjkala je tista energija, tisto izžarevanje sonca, kakor je slednje tudi meni. Spogledoval sem se z okolico skozi okna. Punce ni bilo doma, saj je še delala nadure v bolnici. V glavi mi je odmeval še sinočnejši pogovor s sosedom, kateri mi je na koncu postavil vprašanje, na katerega nisem znal odgovoriti. Vprašanje je bilo lahko, a vendarle težko: "Si srečen?". Sprva, kaj meni osebno sploh predstavlja sreča? Imeti veliko materialnih dobrin? Biti uspešen v karieri? Imeti svojo in vsekakor zdravo družino?

Otrpnil sem... Pogledal sem ga in ponovno pomislil. Poznal me je dobro, dobro ve, kaj sem dal že čez. Z njemu si lahko izmenjam na tisoče besed v eni debati in mi teh še kar ne zmanjka. Super in sproščen sogovornik, katerih je vedno manj.

V svojih mislih sem poskusil sestaviti odgovor, slednjega mi ni in ni uspelo izvleči. Preprosto skomignil sem mu z rameni po določenemu času, saj nisem točno vedel kaj naj mu rečem. Ali mu naj odkrito povem, za katerega ne vem odgovora ali pa si naj izmislim odgovor? Iskrenost je vrlina, katera mnogim manjka in k tej sem se tudi naslanjal, zato sem mu tudi nakazal, da nevem odgovora. S tem se je tudi končal najin pogovor.

Začelo je deževati. S pogledom iščem znake življenja po ulici, če še kdo beži pred dežjem. Bila je pusta. Napotil sem se proti kuhinji, kjer sem imel na jedilni mizi še nalito vino v kazarcu. Z mrkim pogledom sem se spraševal, kaj mi bo sreča v tem danem trenutku. Preprosto ni mi dala miru ta beseda.

Začudila me je košarkarska žoga na stolu za mizo, katera ni bila moja. Spomnil sem se, da je bila od sosedovega otroka, saj je dostikrat prišel k meni, da bi metala na koš. A vendarle nisem pomnil, da bi jo kdaj dal tja na stol...

Napotil sem se proti stopnicam v klet, vmes hitro pobral vrv, brez kakršnega koli razmišljanja. Hitro sem odprl vrata in zagledal, da je bilo je že vse pripravljeno, le izbrati sem moral. Izbrati sem moral svoje nadeljevanje ali svoj konec. Ali se bom povpel na stol ali ne bom. Odločitev je bila preprosta. Z vrvjo sem se napotil proti stolu, kateri je bil postavljen a sredino kleti, obrnjen proti garažnim vratom. Odločno sem pripravil vrv, jo ovil okoli cevi ter naredil vozel. Kaj hitro sem skočil na stol, si nadel okoli vratu vrv in še zadnjikrat pomislil.

Pogledal sem dol, v tla in začel razmišljati o vsem lepem, katerem se mi je zgodilo. Kot neki flashi, so se mi dogodki zvrstili pred očmi, vse lepo sem videl od samih malih nog, pa vse do sedaj. Začele so se mi noge tresti kot še nikdar in ponovno, samE prelepe stvari sem videl pred sabo. Začele so mi solze tečti. In ponovno, tokrat videl vse kolege in kolegice, družinske člane in na koncu še punco, ki so mi stali ob strani. Začel sem panično jokati in nato... Noga na stolu je popustila in se je zlomil, jaz pa sem obstal v zraku z vrvjo okoli vratu. Imel sem zaprte oči in panično sem hlastal za zadnjimi vdihljali mojega življenja. In nato še zadnjič odprem oči... In vidim... Vidim sosedovega sina, kako me čisto pri miru z vidnemu močnemu strahu gleda, za njemu pa moja punca, katera ima roke na njegovih ramenih in joče...

---

Zbudil sem se, bil sem ves prepoten. Takoj sem panično pretipal svoj vrat in nisem moral verjeti kako realne sanje so to bile. "Kakšne jebene sanje", sem si zaklel na ves glas, da sem še punco zbudil.

A vendarle, vendarle so imele te sanje nek pomen. Takoj sem odšel na balkon in si žečel vse skupaj razlagati. Imel sem hudo namero pred tem, a za tem "doživetju", sem si samemu pri sebi začel govoriti, da do tega 100% ne bo in ne more priti. Ni šans, že sama slika v mislih, moje punce in dečka, me je na smrt strašila. Ne morem tega dopustiti in fertik. Vrv ne bo krojila mojo usodo.

Kdo bi lahko to le rekel zame... Najprej sovražnika, sedaj pa prijatelja..