VRNITEV

Day 1,921, 11:02 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Pred leti, 13. Decembra, so me sprejeli na infekcijsko kliniko s pljuči zalitimi do vrha – zastarana neozdravljena in nova pljučnica čeznjo. Kot sem napisal v članku 13 drugi del, so me že ob sprejemu komaj rešili.

Potlej se je pravi boj šele začel.

Priključen sem bil na milijon cevkic, žičk in aparatov, ki so živeli namesto mene. Jedel nisem ampak sem bil na infuziji in sondi (cevka skozi nos v želodec). V pljuča, skozi usta, cev debela za dober cm premera, na drugi strani priključena na ključni aparat, ki je dihal zame. Po enem mesecu sem prišel ven z zobmi na juriš! Ko oni zajci v gorah, …svizci! Kolateralna škoda.
*
Okrog božiča je bilo osebja vedno manj zaradi praznikov. Postajalo je pusto… Prej so vsaj stalno copotali okrog po sobi, zdaj pa tudi to bolj po redko.

Soba je bila vsaj 25 m dolga z 10 do 15 vedno polnimi posteljami – intenzivna terapija, zaprt oddelek, obiski zgolj izredno v zaščitnih oblekah. Vsak dan so koga na moji desni ali levi poskušali oživiti, pa ponavadi brez uspeha, pot iz sobe je bila zanje enosmerna…

…Nastopila je TISTA nočna izmena… Ponoči se je pokvaril moj aparat za dihanje, jaz pa sploh nisem več dihal, že 2. teden. Lućke so začele utripati in alarmi čivkati… Počasi se je iz hodnika zaslišalo približevanje. Do mene sta prišla okrog 35 letna sestra in medicinski brat tik pred penzijo, popolnoma bele lase, počasen »naredi sam« tip, ki je bil že vsega vajen in neobčutljiv na dogajanje okrog sebe. Oba sem poznal že od prej, ko sta me oskrbovala…

Jaz pa nisem ničesar več čutil, nič več me ni bolelo, telesa se nisem več zavedal, obstajal sem samo še nekje znotraj, srečen, ker so bolečine šle…

»Ne čutim utripa,« reče sestra. »Ali mu nastavim ambu?«
»Ni treba, bom popravil aparat!«

Sestra me je božala po glavi: »Kaj se zdajle dogaja v tejle glavici.« Čeprav je nisem čutil, sem se je zavedal. Doma je imela dva nadebudna malčka in v meni, 17 letniku, videla še otroka… Sestrič pa je na moji levi »šravfov« aparat. Ni se dal motiti!

»Ali ni na hodniku še en aparat?«
»Ja grem pogledat« pravi možak in čez nekaj minut pride nazaj z nevzpodbudno informacijo: »Ne dela.«
»Je pa še eden v oni sobi, kjer so danes enega odklopili!«se čez čas spomni sestra.

Oba gresta pogledat še drugi aparat in kaj hitro prideta nazaj: »…pa kako lahko kar pustijo nerazkuženega?«
Torej tudi ta opcija je odpadla.

»Nič, bom poskusil popraviti…«
»Ali pokličem dežurnega?«
»Ne, saj ima exano reanimacijo. Tako ali tako ni perspektiven. So že strašem povedali, da verjetno ne bo nič…«
…in tako je trajalo kar nekaj časa, moji možgani pa brez kisika…
*
Ne morem povedati, kje sem bil… Vem pa, da mi tako lepo še ni bilo. Ničesar več nisem potreboval, ničesar več nisem pričakoval, bolečine so izginile, omejitve nisem čutil nobene... Bil sem samo še radoveden… Preberi si moj opis na profilu – od tu izvira ta moja lastnost! 

Razmišljal sem o vsem, kar sta se pogovarjala, čeprav sta mislila, da sem v komi. Vedel sem, da možgani začno odmirati brez kisika, nisem pa vedel, da lahko človek živi brez kisika! Sam pa dihati nisem mogel, ker je bila cev nekje v traheji zagozdena s kafom, ki ni dovoljeval uhajanja zraka ali zahajanja sline. Razmišljal sem o dogodkih, ko so ljudje opisovali podobno stanje in da so prišli do svetlega prehoda ali lebdeli in videli sami sebe… Jaz nisem doživel nič takega, sem pa bil v popolni temi in ni me bilo strah. Sprijaznjen sem čakal…

»Zdajle pa verjetno spoznam stvarnika, kakršen koli že je,« sem razmišljal in ugotavljal, koliko časa bom še zdržal tako. In kaj mi bo ponudil, ali bova kaj barantala? Ne zgodi se nič… Nenadoma imam občutek, da se nahajam na razpotju v tej brezkončni mehki temi. In se odločam: Ali bi čakal tu, da vidim, kaj se zgodi ali se vrnem v življenje?

Rad bi še naredil šolo in šel v službo, rad bi se zaljubil, rad bi …. Ali pa ne, saj se ne splača tako mučiti, saj še s postelje doma ne morem vstati… Lahko bi bil tudi kar takole, tukaj, bi bilo najlažje…

»Ne gre, ne vem kaj je narobe!« spet zaslišim »mehankarja«.
»Saj je tako že prepozno…« sestra z žalostnim glasom.

Razmišljam: »Če je človek medicinski brat, naj dela svoje delo, tako preciznega aparat verjetno ne bo mogel popraviti, ker če bi bil tega sposoben, bi verjetno počel kaj drugega v svoji poklicni karieri!«
In ko se tako brezbrižno ne zmeni zame, sem se razjezi! Resnično! In z jezo bom izpulil tubus iz pljuč, tako da bo videl, da jaz še nisem zrel za hladilnico!

»Z desno roko bom zagrabil nastavek tubusa, ki gleda iz mojih ust in potegnil!« Seveda nisem bil sposoben niti mišice premakniti, saj že skoraj pol meseca negibno ležim brez moči in gledam v dolgočasen bel strop, terapijo, ki mi je dala moč, pa so mi exali, da se telo očisti in po ozdravitvi pljučnice zdravila bolj primejo.

»Kaj se pa sedaj dogaja?!« vzklikne sestra. »Kaj takega pa še nisem videla!«Opazila je, da se z mojim telesom nekaj dogaja, jaz pa ne vem, kaj je videla – zamisel je bila namreč o puljenju tubusa!
»Jaz ga bom predihavala z ambujem, ti pa naredi kar hočeš!« je rekla odločno, mi na nastavek nataknila ročni pripomoček in stisnila meh…

V tistem trenutku, ko je zrak prišel v moja pluča, se je bolečina vrnila… Kot da je ravnokar čezme zapeljal valjar!....in bil sem tu, nazaj. Vrnil sem se, da odtrpim še nekaj podarjenega časa.
*
O dogodku sem veliko razmišljal in prišel do zaključka: srečal sem se s svojim stvarnikom, ni ga bilo, nisem ga videl, nisem ga čutil… vendar mi je bila dana možnost odločitve, ja ali ne?

JA!

To je moja druga priložnost, ki sem jo moral zaslužiti. Vsak se bo boril za svojo odločitev sam! in še vedno sem odločen, da jo izkoristim maksimalno… do naslednje priložnosti, ko bo ponovno potrebno premisliti…

Tako sem razčistil s smrtjo, umrl bom spokojno, brez težav, obupa ali nasprotovanja. Nič ne bo hudega, če je bil to začetek tiste končne poti človeka… Šel bom mirno in sprijaznjeno…
Do takrat pa bom živel drugo, podarjeno življenje popolnoma človeško: naredil sem faks, dobil službo, ustvaril sem si družino, hudo mi je, ko se zgodi kaj težkega, srečen sem, ko vidim zadovoljstvo okrog sebe, jezen sem, ko vidim nenasitnost in uživam s svojo družino… Cilji so doseženi...
*
Morda naj na koncu povem samo še to, da kadarkoli, kjerkoli obiščeš človeka, ki je v komi ali drugače bolan, povej mu kaj lepega, pozitivnega! Pričakuješ namreč lahko, da te čez leta potreplja po rami in ponovi tvoje besede…