Smo si še všeč

Day 1,738, 04:05 • Published in Slovenia Slovenia • by orca25

Po burnih odzivih na prvi članek sem se odločil še za drugega. Drugi članek bo govoril o mojemu vsakdanu in se navezuje na tale virtualni svet v katerega smo hote ali nehote povlekli miselne vzorce iz realnega življenja.

Kot na žalost vse manj srečnih Slovencev sem zaposlen in opravljam relativno zahtevno in naporno delo. Skrbim za stroje hudo bolnih pacientov doma in v bolnišnicah zato ni šala ko rečem prijateljem naj se bojijo mojega službenega obiska.
Zgodba je resnična in se je zgodila prejšnji teden. Namerno bom spustil kraje imena in ljudi.
Avgust ,zgodaj zjutraj,vročina bo in podvizajmo se na pot v slovensko primorje.
Avto prijetno prede in požira kilometre, klima deluje,coca cola je hladna , čokolada ravno pravšnje gostote. Prvi servis: hudo bolan , umirajoč,komaj še kaže znake življenja…opravljeno. Drugi servis….temperatura se dviga vendar še ni pene…opravljeno. Sonce je že jako visoko vendar še gre. tretji servis:Vzdušje na oddelku smrti (intenzivna terapija) dvigujejo medicinske sestre v premajhnih uniformah in človek lahko samo upa da bo popustil vrhnji gumb bluze. Po možganih se mi mota. Zakaj nisem župnik. Takoj bi jo povabil v župnišče z besedami: pridi grešnica da ti pokažem Hudiča.
Konec za danes. Nebeška zvezda pripeka in temperature se približujejo 40 setim.Za tiste ki ne opravljajo takega dela😒aradi psihičnih pritiskov smo si nehote postavili okrog duše obrambni zid in včasih zunanjim opazovalcem delujemo rahlo sarkastično.Poizkusite se v moji koži ko vam najman enkrat tedensko umre otrok ki ste ga obiskovali par let in se nanj in na starše navezali.Šeenkrat bojte se mojega službenega obiska,takrat vam gre močno za nohte in predlagam blatne kopeli da se navadite na vonj.
Avto prijetno prede in požira kilometre, klima deluje,coca cola je hladna , čokolada ravno pravšnje gostote.
Urgentni klic. Pokvaril se je stroj v dolini Bače in to ravno na koncu. Za tiste ki ne vedo kje je konec doline Bače : od tam bog ko igra nogomet strelja kot.
Druge ni kot na pot.
Med potjo ponovno zazvoni prenosno ropotalo in drugi urgentni klic iz otroškega letovišča v slovenskem primorju. Obljubim da pridem vendar ne pred 6 zvečer ,pred mano je še dolga pot.
Pot po dolini Bače se vleče in vleče,ni konca in kraja ovinkov in človek ima občutek da se vozi po predalu slabo pospravljene pisalne mize.
Klici iz slovenskega primorja čedalje resnejši in vse bolj grozeči. Pa kaj si ljudje mislijo da jaz vozim enterprice in se teleportiram iz kraja v kraj. Predlagam začasno rešitev : odpeljite ga do večera v zdravstveni dom oz.bolnišnico.
Končno skoraj konec doline Bače že vidim cilj. Prejmem klic najprej iz zavoda za zdravstveno zavarovanje hip za tem pa še iz ministrstva (garantiram da je bil minister Gregor direktno iz dunajskega dvora. Čeprav je tam na koncu povesti pisalo minister Gregor pa nič)
Opravim popravilo in pot pod noge nazaj na morje.
Ura je odbila šesto in ponovno v slovenskem primorju.
Ko prispem v (nebi operiral z imeni) letovišče že na daleč zagledam otroka 6-7-8 let ki sedi na kamnitem zidu in v naročju drži aspirator. Izza aspiratorja je bilo videti samo velike otožne oči in prepoten od sonca rdeč obraz.
ustavim in ubogi otrok z kanilo mi pove da so sestre rekle da če ne bo serviserja ki bo popravil aspirator bodo poklicale starše in bo moral domov. Pa so rekle da najboljše da počaka serviserja da ga ne bom zgrešil,saj tule sedi že 5 ur vmes se je pa bal na južno da me ne bo zgrešil .
Ubožček je celo leto čakal na tale košček morja in evo aspirato zataji.
Revčka potolažim,ga nakrmim z vedno prisotnimi čokoladami,napojim z prijetno hladno pijačo ,ga vzamem v prijetno hladen avto in se odpraviva do ambulante. Med potjo bentim nad lastno sebičnostjo ker sem pihal sopel in preklinjal celo pot kar je nič z duševnim trplenjem tegale nesrečneža.

Pregled aspiratorja pove svoje. Tehnično iznajdljiv oče z veliko ročnimi spretnostmi je zlomil filter aspiratorja. V službi je pod mizo spilil,postružil ali zaradi mene zgrizel iz medenine priključek in ga zalepil na zlomljeni filter. Jasno se je ob obilici počitniških radosti filter zlomil ,ker lepilo ne veže plastike in medenine. Kot zakleto se filter zlomi zvečer in evo konec prijetnega dopusta.
Zaradi živčne napetosti in strahu se je začel mukus in slina dodatno izločati in otrok se je dušil celo noč

-ne gre mi v mojo trdo glavo (za katero plačujem že celo življenje) kaj so čakali tako dolgo
-ne gre mi v glavo da eno letovišče ki je specializirano za počitnikovanje otrok nima rezervnega aspiratorja (75 eurov)
-ne razumem brezdušnega osebja ki grozi otroku in ne poskrbi za nadomestni aparat
-ne razumem da ga na aspiracijo ne odpeljejo v bolnišnico (ki je mimogrede oddaljena 15 minut vožnje brez rally izpadov šoferja) ali si v bolnišnici ne sposodijo aspiratorja
-ne razumem kako ne razumejo da ne morem v 5 minutah iz kraja a v kraj b in mi grozijo preko vseh možnih instanc na koncu preko ministrstva
-ne razumem brezvestnih,nemarnih in ne vem kakšnih še staršev ki pošljejo na dopust otroka z zakrpanim aparatom ki je življenskega pomena in brez rezervnih delov
-ne razumem kako lahko trpinčijo nič krivega otroka

Verjetno da me bo celo življenje spremljal v mislih otožni otroški pogled v zabuhlem od sonca razžarjenm obrazu nad pokvarjenim aspiratorjem na kamnitem zidu v razbeljenem slovenskem primorju.

Podobno kot govori zgornja zgodba se obnašamo tudi v našem namišljenem svetu erepublike.
Dobili smo veliko novih igralcev.
Ali so seznanjeni z igro, preskrbljeni z hrano in orožjem in predvsem poservisirani z vsemi pomembnimi informacijami o tejle namišljeni deželi Nije.
Spomnim se svojih začetkov.
Kapo dol mojemu mentorju ki mi je poslal celo dva osebna sporočila.
Prvo sporočilo: Pozdravljen sem tvoj mentor . Če kaj ne veš uprašaj.
Ko si začetnik na žalost sploh ne veš kaj bi vprašal. Tolkel in grizel sem se skozi igro in končno prišel do stopnje ko sem se pa le drznil nekaj vprašati svojega mentorja.
Drugo sporočilo:maš vse na wikipediji napisano če boš pa če kaj rabil pa vpraši.
Takoj sem pogledal nad levo prsno bradavico če slučajno nosim napis MURON. Verjetno wikipedijo znam poiskati tudi sam.
Zaposlil sem se in dokler nisem našel mojega zvestega in dobrega delodajalca sem bil tarča izkoriščanja naših tankerjev , tudi vplivnih in vodilnih mož v naši erepublik , ki jih namerno ne bom imenoval poimensko.
Prišle so enote in tudi jaz bi imel čokolado in eno pokalico na dan.
Prijavil sem se v regiment zelo znane enote in dobil spet pod nos kaj se grem ko sem pač naivno vprašal zakaj se DO nastavi šele ob 8 zvečer ali pa sploh ne. Če mi ni všeč naj se poberem drugam sem dobil dobesedno osebno sporočilo kamandanta.
Ali nam res toliko pomenita dva zlatnika.
Počutil sem se kot revež na kamnitem zidu pri 40 stopinjah po 5 urah.
Ali smo res taki kot govori zgornja zgodba.
Obnašajmo se po mufovsko in spoznajmo radost razdajana in ne postanimo kapitalistični grebatorji ki jih v RL tako sovražimo.

Poskrbimo da se bodo novinci v naši družbi počutili dobro in zaželjeno predvsem pa se vprašajmo

ALI SMO SI SAMI SEBI V TEJLE IGRI SPLOH ŠE VŠEČ

Jaz, moram priznati, si v zgornji zgodbi zaradi lastne sebičnosti nisem bil kljub 14 urnem šihtu. Včasih nimaš pravice misliti samo nase oz.na svojo korist in pri tem računati da boš zvozil z čistim obrazom.
Kraji in imena so spremenjena zato se ne trudite z ugibanjem kje,kdo,kdaj to sploh ni poanta tegale sestavka.
Zaključil bom z svojo standardo mislijo

V življenju so lepi dnevi veseli in so lepi dnevi žalostni.