Join the new world

Do začetka 14. stoletja svobodnim gospodom Žovneškim postane jasno, da jim je za nadaljnji vzpon potrebno pokroviteljstvo kakšne mogočne knežje dinastije, kajti sami so preneznatni za dosego ciljev, ki si jih vse očitneje zastavlja njihova velikopotezna politika. Preko Vovbrških so sicer stopili v posredna sorodniška razmerja s Spanheimskimi in Babenberškimi, toda to so bile zveze s poslednjimi poganjki izumirajočih rodov, ki niso več mogle imeti praktičnega pomena. Žovneški so kot svobodni gospodje prepozno prišli do sorodstvenih stikov s starimi deželnoknežjimi hišami, da bi se mogli neposredno okoristiti z njihovim izumrtjem: morali so si poiskati kakšnega primerno oddaljenega seniorja, v čigar imenu bodo lahko na svojem področju povečali moč ter se potem na tej osnovi počasi osvobodili nadležnih vezi podrejenosti... V Savinjski dolini in Podravju brž opazijo vzhajajočo zvezdo Habsburžanov. Tako ne preseneča, da leta 1278. srečamo Liutpolda III. Žovneškega med vojščaki ``slavnega kralja`` Rudolfa, ko se le-ta pri Durnkrutu na življenje in smrt spopade s ``silnim in odločnim`` češkim kraljem Otokarjem.



Račun se je izšel: Rudolf je zmagal in tistim, ki so z njim, se odpro številne poti napredovanja. Tudi v času t.i. habsburško-goriškega ravnovesja, ki v slovenskih deželah sledi propadu sreče in oblasti kralja Otokarja, se Žovneški drže Rudolfovih naslednikov. To je razvidno iz dejstva, da Urlik II. Žovneški 1307. leta zelo vneto sodeluje na habsburški strani v vojni zoper Tirolsko-Goriške, ki po Rudolfovi zmagi nad češkim kraljem obvladujejo mimo svojih poprejšnjih gospostev tudi Koroško, Savinjsko marko in Kranjsko. Leto pozneje, 22. aprila 1308, Ulrik še odkriteje stopi na stran zmagovitih Habsburžanov: prostovoljno jim izroči svojo dotlej svobodnjaško posest, ki jo takoj nato sprejme nazaj v fevd, vrhu tega pa tudi silovito poveča svojo moč, saj postane upravitelj dotlej tirolskogoriških gospostev, ki 1311. leta preidejo pod Štajersko. Ni dvoma: simpatijam Urlika II. Žovneškega za Habsburžane je ime koristo-ljubje, saj je bil savinjski plemič še 1306. leta izpričan kot spremljevalec Henrika Tirolsko-Goriškega v pragi, ko se je le-ta poročil z Ano, sestro poslednjega Premislovca Vaclava III. Ne gre torej za nikakršno ``prisrčno zvezo``: Žovneški tudi pozneje niso nikoli bili pretirano rahločutni pri lovljenju vzgonskega vetra za lasten vzpon in so precej brezskrupulozno menjavali zavezništva.



Širitev povezav Celjskih

Celjski brez sramu prehajajo izpod praporov starih zmagovalcev zgodovine k novim; imajo neverjetno pretanjen posluh za povezave, ki v zelo kratkem času prinesejo korist. Vse do kneza Ulrika bo takšna, na prvi pogled precej improvizirana, toda v svoji nenačelnosti vendarle dosledna politika v povezavi s premišljenimi intervencijami in kupčijami na ``ženitnem trgu`` glavno sredstvo za večanje moči dinastije.

Na slovenskih tleh ni nihče virtuozneje obvladoval umetnosti sledenja trenutni konjunkturi, iz katere pa se neredko porodijo tudi trajnejše koristi. Bojeviti, a očitno ne preveč daljnovidni goriški grof Henrik II. se je npr. v začetku 14. stoletja enako kot Žovneški zvezal s Habsburžani ter energično nastopil zoper svojega tirolsko-goriškega soimenjaka in sorodnika. Toda s tem je samo še povečal prepad med dvema vejama goriške hiše, ki se je razkazala že leta 1271, njene posesti pa so potem druga za drugo prehajale v roke Habsburžanov. Ti so se iz avstrijskega in štajerskega prostora namreč vztrajno širili proti jugu, proti morju, ki so ga nazadnje dosegli v Tržaškem zalivu in v Istri. Na svoji poti po zlomu moči Tirolsko-Goriških razen v Celjanih niso imeli nobenega resnega tekmeca: Goriški so navsezadnje postali le lokalno pomembni ter bili v 15. stoletju odvisni od svojih celjskih sorodnikov, po njihovem nenadnem koncu pa zoper premočne Habsburžane niso mogli storiti nič učinkovitega in so z izumrtjem leta 1500 tiho zapustili zgodovinsko prizorišče.

Ulriku II. Žovneškemu, ki z dinamično, a nekoliko gambitno potezo odpovedi svobodnemu gospostvu svojemu rodu omogoči prihodnje silovito naglo napredovanje, sledi sin Friderik I. Ko leta 1322. po moški liniji izumrejo grofje Vovbrški, je najnaravnejša stvar, da njihove posesti po Štajerskem - s Celjem vred - padejo v roke Žovneških: gospod, ki se v visokem srednjem veku hoče povzpeti po družbeni lestvici, si za sorodne vezi s starimi plemiškimi rodovi ne prizadeva le zaradi povečanja svojega ugleda, temveč predvsem zato, da v doglednem času kaj podeduje. Za Friderika je to odločilnega pomena, kajti od konca Vovbrških na svetu ni nič več tako, kot je bilo: Žovneških poslej ni več, prelevijo se v Celjske, in pod tem imenom postanejo znani - morebiti je pravi izraz: razvpiti - od Baltika na severu do Jadrana na jugu.



Friderik I. se poroči dvakrat, prvič s hčerko saškega vojvode Ano, drugič pa z Didmundo Walseejsko. Njegov prvi zakon morebiti že kaže na to, kako je okvir habsburškega pokroviteljstva hitro postal preozek za ambicije rodu, : povezave Celjskih vsekakor že od vsega začetka presegajo prostor vzhodnih Alp med Dunajskim gozdom in Tržaškim zalivom. Zveza z Walseejskimi na prvi pogled ni tako privlačna in imenitna kakor s saško vojvodsko hišo, ima pa zato precejšnjo praktično vrednost, zakaj ta plemiška rodbina je na Štajerskem sila vplivna. Zveza med njo in Celjani se je skovala že v časih habsburške vojne s Tirolsko-Goriškimi: Ulrik Žovneški in njegov walseejski soimenjak, ki je bil sicer tudi štajerski deželni glavar, sta bila sodelavca v podvigih zoper nasprotnika (najdaljnosežnejša posledica teh dogajanj je bil pomik štajerske deželne meje na račun s Kranjsko združene Savinjske marke vse do Save).

Friderik še pred letom 1335., torej še v času oblasti Tirolsko-Goriških, postane deželni glavar na Kranjskem in v Slovenski marki. To pomeni, da vsaj do neke mere uživa zaupanje obeh še nekaj let nazaj silovito sprtih dinastij, tirolsko goriške in Habsburške . ``Zamenjavo straže`` Celjan uspešno izpelje, saj ostane v glavarskem uradu tudi v času habsburške oblasti, na tem položju pa mu sledi sin Ulrik I. Celjski. Toda Friderik ni toliko zvest Habsburžanom, ki jih pri svojem vzponu vsekakor zelo potrebuje, kakor sebi: ko ga 16. aprila cesar Ludvik Bavarski povzdigne v grofa Celjskega (grofija tedaj zajema zgolj krški fevd Lemberg), ni dvoma, da ima v ognju več želez hkrati, kajti omenjeni pravni akt ni brez protihabsburških osti. Formalni dvigi statusa celjske hiše so bili vselej povezani s protihabsburškimi tendencami, medtem ko je njena realna moč naraščala tako preko povezav s Habsburžani kakor z nasprotovanjem tej mogočni evropski dinastiji. Kako so se vsi zavedali, da gre pri Friderikovem povzdigu v grofa Celjskega za protihabsburško potezo, dokazuje dejstvo, da je njegov naslov leta 1348., postal vprašljiv. Toda grofje Celjski so se s spretno politiko znali izviti iz zagate: njihovo naglo rastoče moči in vplivnosti kratko malo ni bilo več mogoče ignorirati in zato 1372. leta Karel IV. v sporazumu s Habsburžni Friderikovim naslednikom potrdi pridobljeni naslov, le da sedaj njihova grofija zajema področja trga Celje in Savinjske doline. Seveda pa imajo Celjani v rokah tudi številne druge fevde na Štajerskem in Kranjskem.



Pogled v srednjo Evropo

Politika žovneško celjske dinastije je v prvih dveh fazah njenega razvoja politika koncentracije: ustvariti je bilo treba središče, iz katrega bo kasneje mogoče začeti ekspanzijo v velikem in največjem stilu. Kot edini mogoči center se od vsega začetka kaže Celje, tedaj še dokaj neugleden trg, ki stoji na zgodovinskih tleh, na ruševinah antične Celeie (ustanovil jo je cesar Klavdij v 1. stoletju). Posesti Žovneških so vse do Friderika I. bile razpršene zahodno in vzhodno od Celja, toda s pridobitvijo dediščine po Vovbrških se položaj na mah spremeni: poslej v porečju Savinje obstaja zaokrožena posestna enota, ki je več kot solidna odskočna deska za nadaljne podvige. Celjski se poslej ne bodo več zadovoljevali z okviri rimsko-nemškega Cesarstva, temveč bodo skušali razširiti svoj vpliv po vsem srednjeevropskem prostoru. Friderik I. se tako kaže kot ena ključnih osebnosti v zgodovini žovneško-celjskega rodu: je človek prehoda - poslednji ustvarjalec temeljev in hkrati prapodoba velikih razširjevalcev moči svoje dinastije , Hermana II. in kneza Ulrika. Zdi se, da ga nič ne more ustaviti: čas njegovega življenja je čas ``črne smrti,`` ki mori povsod okoli, le načrtom Celjanom ne more do živega.