Join the new world

Herman II.

Celjski v začetku 15. stoletja odločno posežejo v gospodarske tokove, ki jih je na ozemljih pod svojo kontrolo očitno nočejo prepustiti igri naključij: na njihovih posestih v Cesarstvu vse do 1451. leta ni nobenega mesta, trge pa nadzorujejo z železno roko. Zaradi težnje po kar najbolj popolnem obvladovanju denarnih tokov grof Herman II. ni bil prav nič toleranten do Židov: tudi v slabem je bil prapodoba modernega Srednjeevropejca. A čeprav je vneto skrbel za najrazličnejše verske ustanove(osnoval je samostan Pleterje na Dolenjskem) in četudi je bil v času konstanškega koncila kot najvplivnejši Sigismundov svetovalec odlo'cen nasprotnik Jana Husa ter vnet zagovornik Cerkve Zahoda, ga verjetno ni mogoče označiti za verskega fanatika, saj je za vnuka Ulrika izbral pravoslavno nevesto, h'cerko srbskega despota Jurija Brankoviča (poroka je bila 1433. leta, Katarina Brankovič pa je smela celo po prihodu v Celje obdržati pri sebi ortodoksne duhovne).

Izjemnost Hermana II. so opazili že njegovi sodobniki: v njegovo čast in slavo je bila spisana Celjska kronika, ki je bila začeta že kmalu po smrti mogočnega grofa, končana pa po nenadnem koncu celjske dinastije. Navsezadnje: v tistem času ni bilo ravno običajno cesarju ponujati podporo 25000 vojščakov (Herman jo je zagotovo nekoliko bahavo obljubil Sigismundu 1417. leta)! Toda tudi 2000 konjenikov, ki jih izpričujejo nekateri drugi viri, je bila tedaj izjemna moč.Celjska oborožena sila, ki je v 14. stoletju igrala veliko vlogo pri povečevanju finančne moči rodbine - iz naslova najemništva so se v njihove skrinje stekale impresivne količine denarja -, je postala pomemben element politike, kar se je pokazalo zlasti v habsburški - celjski vojni po smrti cesarja Sigismunda in kralja Albrehta II. Grof Herman, ki ga moremo imeti za brezobzirnega gospodarja, kakršne v njegovem času najdevamo predvsem na tleh renesančne Italije, ne dovoli, da bi občasno hudo škripanje v cesarskem zakonu sproščenih ter k uživanju življenskih radosti nagnjenih Sigismunda in Barbare pomračilo bleščeče perspektive celjsko - luksenburške zveze.

Vsi trije so očitno bili nepoboljšljivi oziroma nepokvarljivi individualisti, ki so jih k vztrajanju v medsebojnih nevarnih razmerijh silili docela pragmatični razlogi (Enej Silvij Piccolomini je Barbaro npr. opisal kot pravcato Mesalino, ampak kot renesančni Italjan zelo rafiniranega okusa in kot tajnik debelokožnega Habsburžana Friderika III. ni mogel biti povsem nepristranski pri opisovanju ``barbarov`` onstran Alp, ki so obdajale njegovo domovino). Herman je npr. le ob največji naklonjenosti prestola mogel obvladti hudo afero, ki je izbruhnila ob smrti soproge njegovega najstarejšega sina, grofa Friderika II>, Elizabete Frankopanske 1422. leta: javna tajnost oz. splošna govorica je bila, da se je Celjan žane odkrižal kar z lastnimi rokami (seveda šele potem, ko je poskrbela za nadaljevanje rodu). Zadeva pa še ne bi bila tako huda, če se Friderik vrhu vsega ne bi brž poročil z neugledno plemkinjo Veroniko Deseniško, za katero mogočni Herman res ni mogel imeti nobenega razumevanja, saj je že sama njena eksistenca predstavljala resno nevarnost za uresničitev njegovih daljnosežnih načrtov. Zato je stari grof ukrpal zelo nesentimentalno: nadležno snaho je dal leta 1425 preprosto utopiti. Očitno se je s problemi soočil takoj, ko so se pojavili, in jih je kar najradikalneje odstranil. Sina Friderika je zaprl, toda po smrti drugega naslednika, grofa Hermana III., je hočeš nočeš moral računati z njim kot s prihodnjim glavarjem celjske hiše.

Herman pritiska tudi na svojega cesarskega zeta, da ga povzdigne v državnega kneza. Čeprav so se Habsburžani že prej odpovedali fevdalni prisegi njegovega rodu in so Celjani že postali neposredni državni gospodje, ne gre zgolj za formalnost, saj se šele s podelitvijo kneštva lahko začne oblikovanje posebne celjske dežele z lastnim ograjnim sodiščem. Sicer pa Herman že vse od začetka 15. stoletja vodi povsem samostojno politiko v velikem in največjem stilu. V Celju se tako za nekaj časa ustavi celo dvor oglejskega patriarha Ludvika Tecka, potem ko Benečani v Furlaniji uničijo njegovo posvetno gospostvo (in odtlej Serenissima zelo pozorno ter pogosto z nelagodjem opazuje, kaj se snuje v Celju!).


Novec knezov Friderika in Ulrika. Vse tri
novce hranijo v Numizmatični zbirki
Pokrajinskega muzeja Celje

Leta 1430 Habsburžani še preprečijo podelitev državnega kneštva Celjskim, toda ko jim ti vrnejo vseh 14 zastavljenih gospostev na Kranjskem in Štajerskem, Hermanova volja slavi končno zmago. Resda mogočni grof 13. oktobra 1435 umre, toda že 30. novembra naslednjega leta sta njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II. povzdignjena v državna kneza ter tako formalno povsem izenačena s Habsburškimi tekmeci. Ti tedaj že ne morejo imeti več nobene iluzije o Celjanih in jih morejo šteti zgolj za povzpetnike, ki so jim zrastli že čez glavo. Toliko nevarneši so zato, ker goriški grofje s svojimi velikimi posestmi postanejo več ali manj zgolj igrača v rokah svojih celjskih sorodnikov (Elizabeta, najstarejša hčerka grofa Hermana II., se poroči z grofom Henrikom IV. Goriškim, toda ta nima pravega smisla za svojemu stanu primeren življenski stil, zato otroke vzgajajo v Celju).