Join the new world

Ne gre dvomiti, da se je Herman v križarsko vojno podal tako s kratkoročnimi kot dolgoročnimi načrti: prve bi mogel zadovoljiti obilen plen, drugi pa so bili manj jasno razvidni in so zadevali Bosno, ki je od poloma Srbov na Kosovem polju 1389. leta bila izpostavljena turški sili... Sorodstvo z dinastijo Kotromaničev je namreč Celjanom ponujalo najhitrejšo pot za povzpetje na prestol (in res je 1427. leta bosenski kralj Tvrdko II. določil, naj ga nasledijo Celjski, če umre brez zakonitih potomcev). Čeprav se je križarski pohod končal s katastrofo evropske viteške vojske, ga je grof Herman spremenil v sijajen osebni uspeh, utemeljen na dejstvu, da je iz bojnega meteža uspešno reševal kralja Sigismunda, ki mu je že grozila smrtali ujetništvo. Sprva je kazalo, da mu vse to ne bo prineslo koristi, saj so z nikopoljskega bojišča pobegli hrvaški ban Lackovič in nekateri drugi verolomni velikaši iz dežel svetoštefanske krone na ogrski prestol pripeljali neapeljskega kralja Ladislava. Toda Sigismund je s Hermanovo pomočjo obvladal položaj ter s spletkarskim banom, ki je medtem postal celo ogrski paladin, neusmiljeno obračunal. Zvesti Celjan pa je bil brž nagrajen z zagorsko grofijo in mestom Varaždin. Toda to še ni bilo vse: luksenburško-celjska zveza je bila zapečatena še s poroko med ovdovelim kraljem Sigismundom in Hermanovo najmlajšo hčerko Barbaro.



Bitka pri Nikopolju (1396)

O bitki pri Nikopolju v Bolgariji, Slovenci ne vemo skoraj ničesar. Pa bi bilo dobro, če bi se o tej bitki učili v naših šolah pri predmetu zgodovina Slovencev. Toda ne! Cele generacije Slovencev smo se učile raje o drugi bitki, Kosovski bitki, ali »bitki na Kosovem polju«. Učili so nas, da je ta bitka bila usodna za Srbe, Bosance, Hrvate in tudi za nas Slovence, ki so nas v naslednjih desetletjih in stoletjih ogrožali, ropali in plenili prav Turki. Po nekaterih podatkih so Turki v tem obdobju v sužnost odgnali skupaj celo do 200.000 Slovencev, kar je bilo za tiste čase enormno število, okrog 20 odstotkov celotne slovenske populacije. Pravilneje kot Turki, bi bilo zapisati srbski, bosanski in hrvaški poturčenci, kajti pravih Turkov, ki so besneli po slovenskih pokrajinah, je bilo med njimi bore malo.

Bitka pri Nikopolju je bila za evropsko zgodovino, prav posebej pa še za zgodovino Slovencev, precej pomembnejša, kot »znamenita Kosovska bitka«. Toda bitko pri Nikopolju so nam sistematično zamolčevali in prikrivali, med tem ko so nas z Kosovsko bitko dobesedno zasipali v šolskih učbenikih (zgodovinskih in literarnih), po televiziji, časopisih in vseh razpoložljivih medijih. V tej bitki so Srbi iz svojega poraza ustvarili mit, Slovenci pa smo morali poslušati zgodbe o njihovih »nacionalnih junakih«. Dejstvo je, da je Kosovska bitka nedvomno pomembna za Srbe, drugače pa je bila le ena izmed etapnih bitk v turškem osmanskem osvajanju jugovzhodne Evrope.

Do bitke pri Nikopolju je prišlo sedem let po »famozni« kosovski bitki. Med tem časom je turški sultan Bajazid (Bajazit), pokoril Srbijo in večji del Bolgarije. Njegove čete so se znašle na samih »vratih v Ogrsko« (Madžarsko), hkrati pa so oblegale sloviti Carigrad ali Bizanc, danes Istanbul. Iz teh razlogov je takratni ogrski kralj in kasneje tudi cesar Svetega rimskega cesarstva, Sigismund Luksemburški na številne evropske naslove poslal sle, katerih naloga je bila zbrati veliko krščansko vojsko, ki bi zaustavila osmanske Turke in njihov prodor v Evropo. Na ta način je dejansko zbral veliko »evropsko« ali bolje rečeno križarsko vojsko. Najprej so se odzvali Francozi, ki so bili zastopani z okrog 10.000 vojaki, pod poveljstvom sina burgundskega vojvode Filipa, Žana de Nevera ter maršala Busikoa in praktično vsem »cvetom francoskega plemstva«. Ta vojska je leta 1396 prikorakala v Rezno (Regensburg) v današnji Nemčiji. Tam so se ji pridružili nemški vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se jim zraven Avstrijcev, pridružili tudi koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednje je v velikem sijaju predvodil grof Herman II. Celjski.
Do dolgo pričakovane bitke na obeh straneh, na obalah Donave, pri Nikopolju, je prišlo 25. Kimavca 1396. leta. Naša predstava o srednjeveških bitkah temelji predvsem na filmskih prikazih teh klavnic. Dejanska slika pa je bila zagotovo še krutejša in bolj krvava ter surova. Stotisoči bojujočih so za seboj puščali reke krvi in gore razmesarjenih človeških teles ter konjev, pomešanih s kupi raznovrstnega orožja in ščiti.

Na krščanski strani je pred bitko prišlo do prvega resnejšega spora, ki je imel na koncu hude posledice. Kralj Sigismund je hotel najprej na Turke udariti s svojimi Ogri in Slovenci ter Vlahi vojvode Mirča in Sedmograjčani, ki so že imeli možnost spoznati turške vojake in njihov način bojevanja. Temu so odločno nasprotovali zlasti Francozi, ki so si hoteli priboriti glavno slavo pri razbitju in uničenju turške armade. Kralj Sigismund je na koncu popustil zaletavim Francozom, ki so nato prvi napadli turške čete. Francoski oklepni konjeniki so z vso močjo udarili na prvo bojno linijo Turkov in dobesedno »pregazili« janičarje. Nato so udarili in dodobra razmajali tudi drugo turško linijo, ki jo je sestavljal del turške konjenice. Toda Francozi so v svoji bojni vnemi, hoteč osvojiti čim večjo slavo na bojnem polju, spregledali dejstvo, da so napadli le tisti del turških čet, ki je bil obrnjen naravnost proti njim. Nič hudega sluteč, so po svojem običaju razjahali in peš napadli ostanke turških čet, ki so jih pred tem razbili na konjih.

Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina ostalih krščanskih čet. Vsi po vrsti so imeli dovolj opravka s številčnejšimi Turki. Francoze so takrat s hrbta napadli tudi janičarji, ki so jih francoski vitezi pred tem le prebili po sredini, ne pa tudi posekali in razbili. V tistem trenutku jih je z druge strani napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je do takrat niso mogli videti. Nenadoma so bili Francozi ujeti in obkoljeni sredi Turkov.

Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl kaj se dogaja Francozom in spoznal, da so se znašli v strahoviti godlji. Da bi jim omogočil preboj iz obroča, je sklenil uporabiti rezervo in je sam na njenem čelu udaril na Turke. Nalet Sigismundovih bojevnikov je bil strašen in zdelo se je že, da so Turki poraženi. Med turško vojsko je prišlo do številnih znakov razsula. Sultan Bajazid je moral osebno poseči v bitko, da je preprečil splošno paniko v turških vrstah in vlil svojim vojakom novo samozavest. Istočasno je Bajazid ukazal srbskemu knezu Štefanu Lazareviču in njegovim vojakom, da napadejo Sigismundov oddelek. Srbi so šteli okrog 5.000 vojakov, od tega 1.500 oklepnih konjenikov in se do takrat še niso vključili v bitko. Njihov knez Lazarevič se je z vso silo pognal naravnost v oddelek pod vodstvom kralja Sigismunda. Srbi so se uspeli v klinu prebiti v samo središče Sigismundovih bojevnikov. Ti so kralja za nekaj časa uspeli zavarovati, niso pa mogli preprečiti padca ogrske kraljevske zastave, ki se je znašla v srbsko-turških rokah. Padec kraljeve zastave je pri krščanskih četah povzročil padec morale, saj so mislili, da je kralj Sigismund v boju padel. V tistem trenutku so Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodom Sedmograškim zapustili združeno krščansko vojsko in se pridružili Turkom. Krščansko vojsko je zajela prava panika. Bojišče so jadrno zapustili tudi Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri pa so se v divjem neredu umikali in bežali proti Donavi.

Prisebnost je na krščanski strani ohranil le Herman II. Celjski s svojimi Slovenci. Herman Celjski je takoj spoznal da je bitka izgubljena. Videl je tudi, da evropskih zaveznikov ne zanima usoda kralja Sigismunda, temveč si vsak rešuje svojo kožo kakor ve in zna. Okrog sebe je zbral svoje vojščake in stopil na njihovo čelo. Zavedal se je da je nujno potrebno odločno in hitro ukrepanje. Slovenske čete Celjskega grofa so se z značilnim ukanjem zagnale v bojni metež, razbile Turke, jih razpršile in jim naravnost izpred nosa odvedle skorajda že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, ki se je na ta način rešil gotove smrti. Grof Herman II. Celjski, je Sigismunda, v varstvu slovenskih vojakov pospremil do reke Donave. Tam so ogrskega kralja vkrcali na ladjo, s katero je po Donavi odplul do Črnega morja, nato pa po Egejskem morju in Jadranu, šele meseca Grudna pristal v Dubrovniku. Kralj Sigismund ni nikoli pozabil odločilne vloge grofa Hermana II. Celjskega in slovenskih bojevnikov, pri njegovi rešitvi iz turškega obroča. V zahvalo je nato grofu Hermanu podelil naziv slovenskega bana (banus Sclavoniae ali ban Slovenijeh) oz. bana ogrskih Slovencev, leta 1430 pa mu je zaupal celo upravo nad Ogrsko. Poročil se je tudi s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko, ki je tako postala ogrska kraljica in leta 1410 tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. 30. Listopada 1436 je cesar Sigismund Luksemburški povzdignil sinova Hermana II., Celjska grofa Friderika II. in Urha II. (Ulrika II.), v državna kneza Svetega rimskega cesarstva, kar je nato povzročilo vojno s Habsburžani.




Celjski tedaj težišče svoje politike prenesejo v dežele svetoštefanske krone, kajti v Cesarstvu so Habsburžani še zmerom njihovi seniorji. Herman 1406. leta postane celo hrvaški dalmatinski in slavonski ban. Najstarejšega sinu Friderika mogočni grof spravi v zakon z Elizabeto Frankopansko ter se tako sorodniško poveže z eno najmogočnejsih rodbin na Hrvaškem, medtem ko svojo drugo hčerko Ano omoži z ogrskim palatinom Nikolajem II. Gorjanskim, čigar dru'zina se je izkazala že z zvestobo Sigismundovi prvi soprogi Mriji in njeni materi (ter Hermanovi teti) Elizabeti Kotromanič. Herman je kot kraljevski tast in magnat v deželah krone sv. Štefana postal član elitnega Zmajevega reda, najožjega Sigismundovega sveta. Ko pa je njegov luksmburški zet 1411. leta postal še nemški kralj, se je položaj Celjanov izboljšal tudi v Cesarstvu: Habsburžani so bili tedaj zaradi razcepitve na več vej, ki so si včasih tudi zelo odločno nasprotovale, morebiti najranljiveši v vsej svoji izjemno dolgi zgodovini. Sigismund, ki je bil 1414 tudi kronan za rimsko-nemškega cesarja, je 1423 prepri'cal Habsburžana Ernesta Železnega, da se je odrekel fevdalne oblasti nad Celjani, ki so poslej bili neposredni državni gospodje. Herman je v velikem zamahu krepil moč svoje hiše: ko so 1418. leta izumrli grofje Ortenburški, so njihove obsežne posesti pripadle njihovim celjskim sorodnikom, ki so poslej na tak ali drugačen pravni način obvladovali kakšno polovico slovenskega prostora. Celjani v času Hermana II. postanejo očitni tekmeci Habsburžanom. Tudi poroka drugega sinu mogočnega grofa, Hermana III., s hčerko bavarskega vojvode Ernesta Wittelsbacha Beatriks gotovo ni bila slučajna poteza, zakaj sovražniki - kot kaže - delajo prijatelje: habsburške posesti v Vzhodnih Alpah se tako znajdejo vkleščene med celjskim kladivom in bavarskim nakovalom... Grof Herman naveže še prisrčne odnose s Cerkvijo: njegov nezakoski sin Herman, ki ga je papež legitimiziral, je komaj tridesetleten postal freisinški škof. Nato je bil imenovan za tridentinskega škofa, vendar tega mesta zaradi nenadne smrti v Celju 1421. leta ne zasede.


Predhodne povezave
članek 1
članek 2
članek 3