Join the new world

Ponovno se oglašam, resda pozno, a vendarle močnejši, boljši ter nov.

Ta članek zna biti moj zadnji, saj se ne vidim več v tej podobi, da bi še naprej klikal neko zadevo od katere praktično nimam kaj veliko obenem pa sem zelo v ozadju. Da bi vlagal v igro astronomske vsote denarja, da naj bi dohitel nekoga v spletni igri, katera tako ali tako ne bo dolgo stala na nogah se mi zdi debilno. Če imaš veselje nabijati neko črto, katero ti RL-ju predstavlja čisto nič, potem tudi naj bo tako. A to ni moj point tega članka. Razlog za samo slovo je monotonost igre, s samimi spremembami te nekako administratorji "pokličejo" k aktivnosti a to ni dovolj. Preveč se računa na samo profitabilnost igre, ter na vztrajnost njihovih strank, kjer so še nevem kakšne ugodnosti poleg. Morda se bom pa še kdaj pa kdaj oglasil...

Prvi stavek tega članka je izjemno optimističen, temu je tudi tako, saj sem se po dolgem času hude depresije, lastnih resnih osebnostnih problemov (kateri so nastali v problemih omenjenih v prejšnjjih dveh člankih), ponovno pobral.

Po lastnem osebnostnem propadu sem doživel celovito prenovo moje osebnosti. Ne rečem, da sem sedaj čisto nasprotje od prej, ampak dejansko sem vse svoje slabe strani, katere so mi bile prisilno naučene, opustil. Z željo po boljšem življenju, preporodu, sem se s hudo težavo zbudil iz svojega dolgega spanca. Dvignil sem se kot feniks iz pepela in mnogi so v to dvomili. Niso mi rekli direktno, se jim pa videlo v očeh.

---

---

Dobra kolegica, katera mi je zelo pomagala prebroditi te hude krizne čase, mi je nekaj mesecev po mojem čistem zlomu priporočila obisk psihologa. To sem vzel kot hudo kritiko na moj "rebuilding sistem". A sčasoma sem uvidel, da je imela še kako presneto prav, saj sem bil po živčnem zlomu izjemno občutljiv. Mislil sem, da sem močan, da sem sedaj pripravljen na vse, pa je uspelo malenkostim, da so me iztirile ter mi povzročile nove živčne zlome. Živčni zlomi so bili pri meni vsaj 2x tedensko... Kdor je doživel hud živčen zlom ve kako je to, sedaj pa si predstavljajte, da se to zgodi sorazmerno mlademu, potem pa celo še kar naprej dogaja.

Iz zgornjih besed lahko povem, da sem se izgubljal, iskal sem rešitve na vprašanja, na katera si nisem upal odgovarjati. Vsakršna misel na preteklost me je iztirila, preprosto se nisem našel, doživljal sem zlom za zlomom... Mar je to sanjsko za vsakega posameznika? Bom tako večno živel? Z zlomim? Večno izgubljen?... Še vedno si nisem znal odgovoriti na "set" zadnjih vprašanj. Počutil sem se, kot da se vrtim v krogu: super sem -> negativna situacija -> zlom -> super sem -> negativna situacija itd. itd... Bilo mi je hudo, moja depresija se je še zgolj poglobila, obenem sem se vedno bolj spraševal, če bom res potreboval strokovno pomoč? Strokovno pomoč sem odločno odklanjal vse od začetka, saj sem bil mnenja, da če sem lahko tako hude stvari prebrodil, bom lahko še to.

Iz zadnjega je razvidno, da sem začel dvomit v samega vase, vse bolj sem krivil samega sebe. Takrat sem tudi spoznal, da bijem bitko s samim seboj. s svojim umom. Sliši se izjemno... Kako bi rekel, domišljavo, prenapihnjeno, ampak res je bilo tako. Lasten um me je poglabljal v vse hujšo osebnostno krizo. Ob tem spoznanju, sem postal še bolj odločen, zadal sem si datum, do katerega morem vse negativnosti iz sebe ven spraviti. To mi seveda ni uspelo in vse skupaj je postala katastrofa... Zaprl sem se vase, bil sem bitko s sovražnikom, kateri je ves čas v meni, moj um. Z večkratnimi sprehodi sem želel doumeti kaj se v meni dogaja, želel sem narediti dogovore samim s sabo (recimo nič več negativnosti, nič več slabe volje do takrat in takrat) in povem z solzami v očeh, da je bilo presneto težko. Zavračal sem pomoč domačih, kolegov, zdravnikov, saj sem bil še vedno odločen, da kar sem zakuhal, bom tudi uredil po svojih močeh...
K "sreči" se je zgodilo slednje, katero še dolgo ali pa sploh ne bom pozabil:

---

Bilo je hladno in zaspano jutro. Za mano je težak večer neprestanega dela in kratkega spanca. Počutil sem se kot mrtvak, kateri popiva na balkonu svojo zadnjo skodelico kave. Sam dan sem preživel tako kot vse prej... Zaspano, brez energije, prekrit s samimi mračnimi misli v upanju na boljše čase. Ves dan nisem kaj dosti popil, kaj šele da bi pojedel. Moje kosilo je bil kos kruha in to je bilo to. V kopalnici sem se pripravljal na večerno delo, saj bo znala biti dolga noč, "veliko dela je še pred mano", sem si pravil, nakar slišim zvonenje mojega mobilnega. Sprva se sploh nisem želel oglasiti, "bo že nehal zvoniti" sem si rekel, a še kar ni nehalo. Po večminutnem zvonjenje sem se vendarle odločil če ne druga pogledati, kdo me tako vztrajno kliče. Bila je moja mati in takoj sem pomislil na svojega očeta, saj je v tem času hudo zbolel, namreč odkrili so mu raka, čakala ga je težka operacija... Nisem kaj dosti okleval in hitro sem se oglasil na telefon. Ob sprejetju sem takoj začel misliti na očeta in upal, da me ne bodo pričakala novice preko telefona, da se zdravstveno stanje očeta slabša... Ne, tokrat so me pričakale novice, da so se ljudje (kateri so me uničevali)norčevali iz mojega očeta, vse mogoče stvari so mu metali pred oči... Tu ne morem iti v detajle...
Ob vsem tem poslušanju sploh nisem vrjel kaj vse sem slišal od matere... Obenem sem imel misli uprte proti očetu, kaj vse je že pretrpel, nato pa poslušal pizdarije od njih in to vse zaradi mene... Odločno sem odgovoril materi, da sem super ter prekinil. V meni se je nabirala jeza, kot še nikoli. Močno sem stisnil ob sebi stisnil ograjo balkona ter v sebi začel kričati samega nase. Da, to je bila moja budnica...

---

Z zgornjim dogodkom sem začutil v sebi bes, maščevalnost, energijo... Kdo bi si mislil, da ti lahko en klic drastično spremeni potek tvojega življenja? Bi si kdo lahko mislil? Ja v kakšnem filmu ter očitno tudi pri meni. S tem klicem so se tudi moji zlomi končno končali
Čeprav sem s tem dosegel svoj vrhunec borbe s samim sabo, vam povem, da so bili to dnevi, na katere sem komaj čakal. Vsak dan sem se počutil boljše, krepčal sem se z raznimi metodami, a vse samostojno. Hude težave sem imel, kako se resocializirat med ljudi. Počutil sem se zapornik, izpuščen po desetletjih, le da sem bil jaz dejansko zaprt v telesu. Sprva je bil občutek, da bom zaprt v sebi večen, a sčasoma so se vrata kletke odpirale.
A del, ko se želiš spremeniti v dobrega, vse slabe stvari pustiti za sabo, je najtežji, hkrati pa se še spremeniti v osebo, katera si želel biti že dolgo časa, katera je bila izgubljena več let... ja, kaj več kot reči, da je težko ne morem povedati.
Ampak kdo je bila ta oseba? V sebi sem spoznal osebo, katero sem pogrešal... Osebo, katero sem izgubil pred letim, katero sem si ponovno želel spoznati, ter vzeti od nje vse kar je bilo dobro.

Biti ali ne biti? ... se je v meni porajalo vprašanje. Odgovor je jasen in lahek, dejanja so pa druga...

Iz tega če potegnem črto, sem spoznal skozi vso izkušnjo depresije in da ko imaš enkrat "corrupted" oz. pokvarjen/poškodovan um, se obrača proti tebi, te čakajo peklenski časi. Domači so mi pravili po prvem zlomu, da naj se pazim samega sebe in kako resnično se je to pokazalo. V tem primeru je bil moj um moj največji sovražnik, saj mi ni dovolil sprememb, katere sem želel "uveljaviti" v samemu sebi. Govoriti o tem je lahko, ampak da pa doživiš zadevo, kako se um obrača proti tebi, je nepopisljiv občutek strahu, mogočnosti in spoštovanja. Tvoj um te lahko spravi dejansko do katerekoli reči. S tem spoznanjem sem se odločil, da se dobesedno "raztržem" od vseh negativnosti, preteklih izkušenj, jih pozabim, ponovno zaživim kot "večni optimist", tako so mi dostikrat rekli in živim dalje. Ta proces je ponovno trajal in v glavi so bile hude bitke.

Uspelo mi je premagati še zadnjega sovražnika, samega sebe. S tem dejanjem sem se raztrgal od samega sebe in končno mi je uspelo to, po čem sem hrepenel dolgo časa. Biti to, kar bi moral biti. Končno sem ponovno začel uživati v trenutkih mojega življenja, končno sem ponovno videl pozitivne stvari skozi moje oči, ponovno sem se smejal... Ja, vojna, če se tako izrazim, je bila huda in zbrati takšen pogum, da se lotiš sam takšne stvari ni malenkost.

Ponosen sem nase, da sem prebrodel vse skupaj in da se je vse skupaj pozitivno končalo. A na svoja dejanja nikoli nebom... čeprav niso bila samovoljna, so pa le bila storjena iz moje strani, čeprav izkoriščena in diktirana, pa vendarle sem bil jaz tisti, kateri je povzročil bolečino pri mnogih. In tega se močno zavedam in sramujem, hkrati pa sem se in se bom poskusil po svojih močeh vse skupaj popraviti.

Uživaj življenje, uživaj trenutke kateri so ti dani, ne glede na preklost in kar te še čaka ter ne glede na to, kakšen sovražnik te čaka. Važno je, kako se lotiš in rešiš stvar.