PRINCESKA

Day 1,924, 09:57 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Po osmih letih kalvarije, lutanja med tem in onim svetom, upanja in obupavanja, bi bil pa že čas, da se oblaki nad menoj raztrgajo in zaide kakšen srečen žarek življenja tudi v moj čas…

Kaj sem počel ta dolga leta? Sam ne vem! Bojeval se za zmago nad minljivostjo časa… Ja uspelo mi je, dobil sem bitko! A vojne še ni konec…
Popolnoma običajen pobič z vasi, hiperaktiven, športno aktiven in dovolj nadarjen, pri trinajstih konča svoja najstniška leta in pade na kruta bojišča samoobstoja in odraslosti. Vsak trenutek sproti si moraš s srcem prisvojiti pa ne moreš uporabiti niti lopate ali kladiva ali vedra. Lahko uporabiš samo glavo in izkoristiš moč, ki je tam notri… in jo moraš prepričati v dobro, pozitivno stran truda, da se pokaže, učinkuje.

Vsak dan razmišljaš o naslednjem vdihu brez hlastanja, koraku brez padca, koncentraciji proti dvojnemu vidu… Razmišljaš, če ne bi bilo lažje kar narediti samomora in s tem končati bede, ki kot kaže, se ti je prikradla v zibelko, kamor so ti bile položene vse lepe želje – predvsem po zdravju.

In ko spoznaš samega sebe in možnosti izbire, se začneš končno organizirati in kljubovati vsem pomanjkljivostim, ki jih imaš.

Po osmih letih, vsako leto vsaj pol leta pustiš za belimi stenami, ob modrih, zelenih, belih uniformah… Bližal se je čas, da sredi januarja ponovno zapustim oddelek, ponovno napolnjen z wellness-om, bi lepo poimenoval steroide v sebi.

Ja, modra uniforma!

Kaj pa je tole prekrasno bitje sredi hodnika, katero mi je pritegnilo pogled, da ga nisem mogel odtrgati, kje, še z očmi nisem mogel trepniti! Srce pa je razbijalo, poskakovalo, kot bi poplesavalo na neslišno angelsko glasbo! Tole pa res mora biti prav posebno videnje, če ga tam doli sredi dolgega hodnika občudujem tudi brez pripomočka z dioptrijo!

In tam je bila! V lepi modri uniformi, kot uliti zanjo, božanske obline so mi jemale sapo, njeni gosti, nagajivi, kodrasti lasje so izvabljali kapljice na moje čelo, joj kako srčkana deklica… Čeprav precej manjša od mene, me je pokorila že na daleč, čeprav tega sploh še ni vedela.

Čakaj malo! Saj jo poznam! Zadnja tri leta se že srečujeva tule na oddelku in pogovarjava… Kaj je zdaj narobe z mano! Doslej je skoraj opazil nisem, zdaj pa takole zgubim pamet v trenutku! Pa menda ja nimam toliko delay-a, da ugotovim, kam teče voda! Kot kaže me je zopet doletela življenjska izkušnja, ki je ne morem imeti pod nadzorom.

In sem sanjal o njej, princeski!

»Joj, kaj naj pa zdaj, ko imam samo še nekaj dni časa, preden grem domov!«

Vsakič ko jo vidim, srečam na hodniku, pride v sobo, vsakič odpiram usta in sem verjetno videti kot riba na suhem… »Mam dela k ta posran za zidom!« Daj, poišči že tiste elemente med nogami in pokaži svojo korajžo: reci ji vsaj besedo, stavek…

Nekajkrat sva se še pogovarjala v teh zadnjih dneh in vsako njeno besedo sem vpijal poželjivo, ne z ušesi, vsa koža na meni je srkala zvok njenih besed, da sem se ves ježil! Ko sem jo pozabil vprašati naslednje vprašanje ali se odzvati na njene besede, me je z nedolžnim nasmeškom rahlo dregnila in privzdignila obrvi, kot bi hotela vprašati: »Kaj, si ostal za Luno?«
Celo noč nisem spal…Premetaval sem se in iskal atome, zametke, karkoli kar bi malce smrdelo po pogumu! …pa nič! Prav nič nisem našel, nikjer!

»Tole bo pa popolna kapitulacija! Kaže, da nisem sposoben dekletu reči, da mi je všeč!«

Zjutraj ves nervozen se pripravljam na odhod, čakam na izpisnico in glej jo, pride počasi zibajoče se s prelepo zaobljenimi boki - ja, ritka da te vrže - prsi energično poskočne v uniformi, ki jih lepo poudari, lase valovijo okrog nje, majcen nosek izpod očal komaj najdeš na obrazku, ki ga vedno, 24 ur na dan, krasi nebeški nasmešek… Jaz se pa slinim, kot bi hotel polizati sladoled za steklom!

»A bi šla zvečer za mano na tekmo Olimpija – Partizan…?« Končno sem nekaj izdavil! Me je kar zabolela moja korajža med nogami, saj sem jo izžel do zadnjega atoma in ves zaripel od sramu in pričakovanja bolščal vanjo! »Bumbar, saj je košarka sigurno sploh ne zanima…«

Rahlo presenečena se obrne k meni in ….

»Bi.«

UAAAAAAA! Nebesa, kar naj majo izpisnico, grem jest en krog, pa vsem povedat okoli!

»Halo, daj se malo umiri!« se ves prepoten končno vzamem v roke…
*
Zvečer sem že pol ure prekmalu stal na dogovorjenem mestu, kljub hudemu minusu nisem opazil, da je zima! Kje, zame je bila pomlad v višku razcveta.

Tekma je bila odlična! Podaljški in nazadnje po podaljšku nas Hrvati s Paspaljem na čelu premagajo…

Pa kaj potem! Jaz sem svojo srčno damo držal za roko, ko sva odhajala iz Tivolija in tudi mraz nama ni prišel doživega…
*
EPILOG
Čez natančno eno leto sva si obljubila večno zvestobo… Besedo po dolgih letih še vedno drživa.