Join the new world

Državljani in državljanke eSlovenije!

Najprej bi nam rad vsem čestital za ozemlje, ki smo ga uspeli pridobiti nazaj, in se vam pridružil v upanju, da tudi ostale regije kaj hitro zavzamemo nazaj. Prav tako si z vami delim veselje ob novem eSlovenskem baby boomu, ki bo brez dvoma močno okrepil eSlovenijo.

Zdaj pa k stvari. Vaši presoji se priporočam za kongresnika naše prelepe eSlovenije. Pred začetkom iztekajočega mandata sem kandidiral v okviru Ljudske komunistične partije, zdaj prenovljeni SKP. V Iztekajočem se mandatu sem vestno opravljal svojo funkcijo in si z vami, edržavljani, delil vsa veselja in tegobe.

Rad bi še dodal, da bom v kratkem s partnerjem MethylOrange ustanovil podjetje, namenjeno ustvarjanju delovnih mest za naše novince. Podjetje bo v lasti organizacije Svarog inc. in je v procesu ustanovitve.

Za konec pa še nekaj o zgodovinski osebnosti, katere ime nosim v tej igri:


Zastave bojne, počastite mu spomin!
Potem zvihrajte v boj z armado do Ljubljane!
In ves slovenski rod hvaležno v pozne dni junakov slavnih naj spomin časti!
Od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane.

Tako se zaključuje pesem, posvečena legendarnemu partizanskemu komandantu Stanetu, ki je življenje izgubil sredi Bele krajine v nesreči pri preizkušanju novega orožja. Lansko jesen je minilo 60 let od takratnih dogodkov, ko je v bolnišnici v Kanižarici pri Črnomlju, kljub naporom zdravnikov, podlegel hudim poškodbam komandant Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS) Franc Rozman – Stane.

Kdo je bil ta po postavi mali človek, ki je že za življenja postal legenda in še danes poznan preprosto kot komandant Stane.

Franc Rozman se je rodil v ljubljanski porodnišnici 27. marca 1911 očetu Francu Rozmanu in materi Marjani, roj. Stare. Družina malega kmeta je s štirimi otroci, France je bil tretji, živela na kmetiji v Spodnjih Pirničah. Očeta so izgubili na ruski fronti že kmalu po začetku 1. svetovne vojne. Po vojni pa so za vse Rozmanove otroke sledila leta težkega življenja vojnih sirot. Mati je v želji za boljšim življenjem z novim partnerjem odšla za nekaj let v Italijo, otroke pa prepustila sirotišnici in rejnikom.

Na Franca Rozmana sta že v zgodnjih letih močno vplivala njegov učitelj Alojzij Macarol, primorski begunec iz Šempolaja, ki je svojim učencem v ljudski šoli v Zgornjih Pirničah vcepljal močno narodno zavest in pa Francetov skrbnik Valentin – Tine Rožanc, železniški delavec in predvojni komunist, ki je poskušal celi Rozmanovi družini čim bolj pomagati, predvsem pa obema fantoma omogočiti čim boljšo bodočnost.

Mladi Franc se je pri 15. letih začel učiti pekovskega poklica pri Lovru Cimpermanu. Mojstru je bil zaradi pridnosti in marljivosti všeč in Franc je kmalu postal skoraj član družine. Kot pekovski vajenec je bil zelo uspešen in kmalu je že postal pomočnik. Vse do odhoda na služenje vojske leta 1932 v Novi Sad je ostal pri Cimpermanu. Po vrnitvi domov ni dobil stalnega dele. Preživljal se je s priložnostnimi deli in celo poskušal sam voditi pekarijo. Pri tem ni bil ravno uspešen, saj je zaradi dolgov bankrotiral.

Po vseh peripetijah in ker doma ni več videl bodočnosti, se je odločil da odide v Španijo in se tam pridruži republikanski vojski. 1. oktobra 1936 kot eden prvih Jugoslovanov vstopi v špansko republikansko vojsko. Kmalu so se pokazale njegove vojaške sposobnosti, opravil je tečaj v podoficirski šoli in uspešno napredoval do komandanta bataljona. Tik pred začetkom 2. svetovne vojne so bile republikanske enote v Španiji poražene in Rozman se je z drugimi pripadniki mednarodnih enot ter nasprotnikov Frankovega režima umaknil v Francijo, kjer so pristali v begunskih taboriščih.

Rozman se je vrnil v domovino šele julija 1941. Takoj po prihodu je tako kot tudi mnogi drugi španski borci navezal stike z Osvobodilno fronto in vodstvom narodnoosvobodilnega boja. Z vojaškimi izkušnjami iz Španije je pomagal prvim partizanskim enotam, ki so delovale v okolici Ljubljane. Jeseni 1941 je po nalogu vodstva NOG odšel na Štajersko, da bi prevzel poveljstvo nad Štajerskim bataljonom. Tako se je začela vojna pot komandanta Staneta.

Iz tega časa je kar nekaj zanimivih opisov prvih srečanj s komandantom Stanetom. Vsi pa so si enotni v enem – pričakovali so postavnega komandanta, oblečenega v svetlečo uniformo, roko pa jim je podal majhen možakar v zmečkani lovski obleki, z lovskim klobukom na glavi in čikom v ustih. Vendar pa je ta prvi vtis kmalu zamenjalo življenje v partizanskem taboru, red in disciplina ter pretehtana beseda komandanta Staneta.

Štajerski ali 2. partizanski bataljon sta njegov komandant Stane in politični komisar Dušan Kveder – Tomaž, tudi španski borec, v začetku leta 1942 pripeljala na Dolenjsko. Utaborili so se na Pogledu, med Ljubljano in Grosupljim. Tu so se pripravljali na nove akcije in urili novince, ki so prihajali v partizane v prvi vojni zimi.

Konec marca se je enota, ki je štela borcev že za tri bataljone, premaknila proti Kremenjeku v bližini Šumberka, kjer je bila 4. aprila 1942 ustanovljena 1. partizanska brigada na Slovenskem. Komandant je postal Franc Rozman – Stane, politični komisar pa Dušan Kveder – Tomaž. Brigada se je kmalu preimenovala v Drugo grupo odredov in po hudih bojih prišla na Štajersko, kjer je nato nadaljevala svojo bojno pot.

Stanetova vojaška sposobnost se je stopnjevala in 13. julija 1943 je postal komandant Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Prav na tem mestu pa je pustil neizbrisni pečat v zgodovini narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem.

Vinko Blatnik je v knjižici Komandant Stane z nekaj besedami strnil njegov pomen in razlog za tako priljubljenost: …Če naj torej velja ugotovitev, da je Stane uspešno uveljavil vlogo in pobudo komandanta glavnega štaba NOV Slovenije, moramo še posebej poudariti, da se je prav tako ali pa še bolj uspešno uveljavil v neposrednem stiku z vojaškimi enotami in njihovimi poveljstvi. Njegove osebne lastnosti: neposrednost, tovarištvo, umirjenost, iniciativnost in zavzetost ter osebna skromnost so bile razlog, da je Stane na splošno veljal za ljudskega komandanta, ki je bil med partizani resnično priljubljen… K temu lahko dodamo še to, da je prav zaradi vsega naštetega še za življenja postal legenda.

Prav te njegove človeške lastnosti so ga prisilile, da je kot komandant sodeloval tudi pri preizkusih novega orožja. Tako je bilo tudi usodnega 7. novembra 1944, ko so se v Glavnem štabu, ki je takrat domoval v vasi Lokve pri Črnomlju, odločili, da bodo preizkusili nove minomete, ki so jih kot vojaško pomoč poslali angleški zavezniki. Zgodba o tej tragediji je bila že neštetokrat napisana in povedana, pa tudi razne interpretacije ter namigovanja o sabotaži in namernem uboju priljubljenega komandanta. Pričevanja prisotnih, med njimi naj omenim le Lada Ambrožiča – Novljana, še enega legendarnega partizanskega poveljnika, ki je bil ob nesreči prav tako ranjen, govorijo o nesreči in nesrečnem naključju poškodovane tretje mine, ki je eksplodirala v cevi. Dva sodelujoča sta bila na mestu mrtva, ostali pa so bili ranjeni. Najhuje prav komandant Stane.

Vse ranjene so odpeljali v Kanižarico, kjer je v prostorih nekdanje gostilne delovala civilna partizanska bolnišnica. Kljub takojšni operaciji in trudu zdravnikov pa so bile rane prehude in komandant Stane jim je po nekaj urah podlegel.

Lado Ambrožič – Novljan je tako opisal zadnje trenutke v življenju poveljnika slovenskih partizanov: …Začelo se je že mračiti, ko so prinesli operiranega Staneta. Položili so ga na prazno posteljo poleg mene. Toda Stane ni živel dolgo. Ko so ga prebudili iz narkoze, se je nekaj časa še oglašal, toda na vprašanja je odgovarjal z vedno bolj slabotnim glasom. Potem se je oglasil ženski jok. To je bilo njegovo dekle Marta. … Tako je končal svoje življenje komandant Stane, sijajni borec za svobodo svojega naroda, slovenski vojskovodja…

Mrtvega komandanta so položili na mrtvaški oder v črnomaljskem kulturnem domu. Množice partizanov in domačinov so se poslovile od njega. Pokopali so ga na skritem kraju v roških gozdovih blizu nekdanje vasi Sredgora. Aprila 1949 so njegove posmrtne ostanke prekopali in jih prenesli v grobnico narodnih herojev v Ljubljani, kjer je legendarni komandant našel svoj končni počitek.

Njegov pomen ni samo v njegovi priljubljenosti med soborci. V času njegovega poveljevanja so se slovenske partizanske enote preoblikovale v pravo slovensko vojsko z ustreznimi enotami, rodovi in službami ter vojaškimi zalednimi ustanovami. Da je bila to res slovenska vojska, priča tudi dejstvo, da je poveljevanje potekalo v slovenskem jeziku, kar je zasluga tudi takratnega komandata Glavnega štaba Franca Rozmana – Staneta, ki je maja 1944 podpisal ukaz o slovenskem poveljevanju in rabi slovenščine v narodnoosvobodilni vojski Slovenije.

Njegovi soborci se ga še vedno spominjajo, mlajše generacije manj. Danes nas na legendarnega komandanta spominjajo tudi spominska obeležja, vendar tudi teh v naglici vsakdanjega življenja skorajda ne opazimo več. Pa kar nekaj jih je v na Dolenjskem in v Beli krajini, ki nas spominjajo na njegovo delo in ohranjajo spomin nanj.

V Lokvah pri Črnomlju stoji na mestu, kjer je stalo naselje lesenih barak Glavnega štaba, spominski steber, ki opozarja obiskovalce na tragično nesrečo, ki se je zgodila na tem mestu. Spomenik je bil postavljen leta 1952, izdelan pa po načrtih arhitekta Branka Kocmuta.

V Kanižarici je bila na stavbi, v kateri je od začetka leta 1944 pa do konca vojne delovala Partizanska civilna bolnišnica in v kateri je umrl komandant Stane, leta 1954 odkrita spominska plošča.

Ob cesti, ki pelje od Sredgore proti Ribniku na Kočevskem Rogu, je bil v bližini prvega groba komandanta Staneta, leta 1973 postavljen granitni steber z izpisanim posvetilom.

V Novem mestu stoji pred Spominsko ložo doprsni kip Franca Rozmana – Staneta, delo akademskega kiparja Jakoba Savinška. Po partizanskem poveljniku se imenuje tudi ena glavnih ulic v mestu, ki pelje iz Glavnega trga do križišča z Seidlovo cesto.


Za tiste, ki se vam ne da brati vsega besedila: Franc Rozman-Stane je bil poveljnik slovenskih partizanov, a hkrati veliko več kot to. Bil je eden od redkih v tistem času, ki se je zavzemal za vse večjo avtonomijo Slovencev in za dobro vseh Slovencev. Govorilo se je celo, da si želi neodvisne države Slovenije. Nekateri pravijo, da je bila "nesreča" v kateri je umrl povzročena prav zato.