Join the new world

Moram priznati, da mi iz dneva v dan tale zadeva postaja vse bolj všeč
🙂 in ker nisem nekdo ki odneha kar tako, mislim da se bomo družili še en lep cajt 🙂 hehe
Mogoče se ob tej priliki tukaj lahko zahvalim vsem za vso pomoč, nima smisla
da naštevam,ker bom sigurno koga spustila in bo potem jok in stok - sej sami
veste kdo mi je pomagal na takšen ali drugačen način 🙂zato, HVALA LEPA VSEM,BODITE FACE IN TAKO PRIJAZNI ŠE NAPREJ 🙂




Ker obljuba dela dolg, gremo na proti kuharskim dogodivščinam 🙂
in ne boste vrjeli, čeprav sem baje še "mlada" (kar je tako ali tako
relativno ) imam le teh za seboj, celi kup - lahko bi eno kuharico za
telebane napisala 🙂 hehe

Davnega leta ohoho nazaj ... (nimam pojma katerega, cca 1993 ali 1994) mi je
mati pred odhodom v službo (sezonsko prodajanje sladoleda v turističnem
mestu) razložila kako skuham pasulj do konca, ga zabelim, nalijem v posodo,
se usedem na kolo, in ji ga pripeljem v mesto, da bo imela malico .... jah
nič lažjega... ko te pri 9 letih postavi pred to dejstvo, ti drugega niti ne
preostane, kot da primeš kuhalnico in jo začneš vrteti 🙂
potem je vse skupaj steklo naprej, in leta in leta sem prečepela ob njej v
kuhinji (pa ni neka huda kuharica, saj je v kuhinji bila le toliko časa
kolikor je bilo nujno).
Med moje prve dogodivščine sigurno spada tudi opeklina moje mlajše sestre
... ko se dva otroka 10 in 6 let igrata v kuhinji sama, se hitro kaj zalomi
... in tako je mlajša sestra po sebi zlila vroč "zeliščni" čaj, katerega sva
kuhale iz "trave" nabrane okoli hiše 🙂 v prepričanju da bo ona
to zmogla sem ji seveda dovolila, a glej ga zlomka, očitno ona ni bila
dovolj visoka, da bi to vročo posodo premaknila s štedilnika...
Zaključek, opekline po trebuhu, premera 5cm, vik in krik, prepoved vstopa v
kuhinjo, ter kakršno koli packanje s hrano, da o dostopu do štedilnika niti
ne govorimo, seveda me batine niso obšle....
Na vso srečo, opekline niso bile hujše, tako da je v cca 1 letu izginila
kakršna koli sled, da se je karkoli zgdilo ...
In od takrat naprej sem polivala samo še po sebi, se neštetokrat poparila,
opekla - ker pač, ne glede na to da imam eno tono rokavic, jih pač ne maram
uporabljat, in ne glede na to da imam dva predpasnika, ne uporabljam
nobenega, se pač raje preoblačim usakih par ur 😛 (jp, veliko časa
preživim v kuhinji - tudi po celi dan 🙂 )

No pa da ne dolgovezem preveč, ker vas bo minilo brati romane 🙂

Ena naslednjih podvigov (v mlajših letih) je bila TORTA S JEDNO JAJE 🙂
Nevrjetno toda resnično. Izhaja iz kuhinje moje babice, ki je vse delala na
roke, o električnem mešalniku se je tam lahko samo sanjalo, prvi bojler jim
je moja mati prinesla ko se je priženila v familijo, leta 1983 🙂
Torej, nujen pripomoček za izdelavo le te je ročna metlica za stepanje



potem pa še:
- posoda
- 1 jajce
- 3 šalice sladkorja
- 2 šalici mleka
- 1 šalica olja
- 4 šalice moke
- polovica pecilnega
- 2 naribani jabolki

In nobena umetnost 🙂
prvo jajce in sladkor, potem pa dodaš, mleko, olje, moko in pecilni. Ko vse
"zmiksaš" vliješ v pekač ki je namazan z mastjo (v današnjem času bo peki papir ok) in posut z moko 🙂 preko naribaš jabolka in
pečeš v pečici "šporgeta na drva" (tudi le tega zamenjaš s tistim ki ga imaš
doma) dokler ne naraste in ne dobi barve
🙂

Simple as that 🙂



Pa dober tek!

p.s. vnaprej se opravičujem za vse slovnične napake in neprevajanje
določenih besed ali stavkov 🙂