Join the new world

Iz dneva v dan prekladal papirje, kimal šefom in jim kuhal kavo, sedel v avtu po 3 ure skupaj in trobil nesposobnim voznikom. Vsak dan pridem domov, žena neznosno tečna, tašča sika za vsako stvar, otrok cvili, pes lačen in sosed spet tuli ker sem kosil travo na "njegovem" vrtu. Zdravniški izvidi: povišan krvni tlak, povišan holesterol, diabetes tip 2 in čir na želodcu.

Vse to je bilo del mojega vsakdana, preden sem uvidel Luč, Njega! Oh, kako je bilo lepo... Začelo se en dan, ko sem se ponovno usedel v moj 12 let star renault, želel drago poljubiti za adijo, a me je ponovno nahrulila zakaj nisem dal mleka v hladilnik ko sem pojedel zajtrk. Z jezo (in hudim glavobolom) sem zavil na cesto in se, kot vsak dan preteklih 8 let, odpeljal v smeri »ljubljana«, kjer me je v pisarni čakala tečna in lena tajnica, katera mi bo ponovno povedala »da nisem dobil nobenega klica oz. vsaj ona ne ve da bi ga dobil«.

Na približno polovici poti, ko sem čakal zeleno, pa pristopi do mene v rjuho zavita čedna mlada dama in mi začne trkati po oknu. Seveda nisem hotel izpasti nevljuden zato okno odprem in vprašam kaj hoče. V roko mi da nek prospekt in mi reče naj preberem ko bom sam. Se ji zahvalim in si mislim »bah«.

Po napornem delovnem dnevu se usedem na kavč in kot po naključju mi iz žepa pade tisti zmečkan prospekt. Iz radovednosti (in dolgčasa) ga odprem in začnem brati: …On je tisti, ki je zgradil svet, On nam je pokazal kako loviti ribe, da nismo bili lačni, On nam bo na koncu odrešil vsega, On …

Prospekt sem prebral do konca vendar nisem bil pretirano navdušen. Zvečer, ko sem legel na kavč (ker me je moja draga ponovno izrinila iz spalnice) pa sem začel malo razmišljati o vsem tistem kar sem prebral: kaj če mi On lahko pomaga pri mojih vsakdanjih problemih, kaj če me On lahko odreši nadležne žene, … Bil je naporen dan, zato sem hitro zaspal.

V sanjah… pa se mi je prikazal On, tisti, ki je začetek in konec vsega, velika Luč, ki nam sveti kadar ne vidimo, Alfa in Omega, Veliki Blaženi Gutman. Rekel mi je z njegovim čistim, gladkim in pevskim glasom, da naj se ne bojim, kajti On mi bo pomagal in me rešil vseh mojih težav, On bo zagotovil da nikoli ne bom lačen, On mi bo dal streho nad glavo. S prstom je pokazal name in mi rekel »Pojdi za menoj!«. Ubogal sem ga in mu sledil, kajti vedel sem da mi lahko samo On, Blaženi Gutman pomaga. Pripeljal me je do velikih dvižnih vrat, bolj čistih kot katere koli druge, nikoli »škripajoče«… videl sem Njegovo garažo! Vendar to ni bili garaža, kot vsaka druga, ne, imela je svoje toaletne prostore, svojo kuhinjo in seveda Tron na katerem je sedela njegova Blaženost, On, prinašalec miru, piva in cvetja, vsemogočni in vsevidni Gutman.

Vendar me je ravno takrat zbudil zadnja plat dlani, ki je pripadala moji ženi: »Zakaj spet spiš do osmih, kdo te je to naučil?! Vstani in se pojdi umit, smrdiš ko svinja!«. Prvič v svojem življenju sem zbral pogum in moč, ki mi jo je vlil On, vedno in povsod prisotni Gutman in rekel ženi odločno »NE!«. Pogledala me je ko nek zbegan cucek in seveda začela hruliti name kolikor je imela zraka v pljučih. Brez, da bi ji karkoli odgovoril sem vzel svoj potovalni kovček, vanj spravil dve beli rjuhi, nekaj kruha in kuhinjsko vrvico. Usedel sem se v avto in se odpeljal stran od tega pekla.

Gutmanova velika, nežna in nikoli kosmata roka me je vodila do mojega cilja, za desetimi gorami, desetimi vodami, desetimi kotlinami polnimi smoga in industrije, vodila me je v presveto, Blaženo deželo, Zasavje! Za nekaj ovinki, poplavljenimi tovarnami, in Lafarge-om, sem končno videl Tista bela vrata, ki sem jih iskal. Bila je Blažena Garaža! Vrata so se dvignila in prikazal se je On, največji in najboljši. Moje oči so se zasvetile, bil je še lepši kot v sanjal, bil je utelešenje popolnosti in brezmadežnosti, bil je brez napak in imel popoln stil oblačenja (seveda ni bil v rjuhi, to se za Njega ne spodobi, razen če začenja nov stil oblačenja – recimo Rim), On je bil začetek in konec vsake modne muhe. Pozdravil me je z enakim čistim, popolnim pevskim glasom: »Dobrodošel!«. Do takrat sem se že preoblekel v svojo rjuho in si jo zavezal s kuhinjsko vrvico. Povabil me je v Svojo Garažo in seveda sem mi z navdušenjem sledil. Odprl je stranska vrata in prižgal luč, videl sem stopnice, ki so vodile v Njegovo Blaženo, presveto, vedno čisto in lepo dišečo klet. Tam pa se je razprostrl Raj! Na tisoče, milijone ljudi je živelo v miru, Blaženosti. Vsi so častili Njega, Njegovo Svetost, Blaženega Gutmana. Na sredini Raja pa je bil ogromen kup »golda«, kamor sem seveda tudi sam dal vse kar sem imel pri sebi. Na ta kup so ljudje nosili polne sklede »golda«, ki so ga pošiljali »razsvetljenci« iz celega sveta, iz vseh Svetih Garaž, Njegove Svetosti, vsevednega in nezmotljivega Gutmana.

Sam sem padel na kolena in poljubil njegove armani čevlje, ki so se sami takoj očistili. Gutman me je z njegovo mišičasto, vendar elegantno roko prijel in me pobral ter rekel: »Blažen bodi in uživaj v sadovih, ki so ti na voljo v tem Raju. Samo nikoli ne jemlji nič iz kupa »golda« na sredini in boš lahko živel večno v Blaženosti«. Pokimal sem.


Lep pozdrav,
Razsvetljenec roky