Join the new world

Naše sonce in veliki vodja, največji in edino pravi nad 38. vzporednikom Kim Il Tiln naslednik Jon Ila Vezuva me je prosil da naj napišem članek za našo enoto volkcev.
Ker sem spisal reklamni članek za enoto se vam bom mojim zvestim bralcem odkupil z šeenim člankom v mojem stilu.
Da ne bo pomote, članek za enoto sem spisal z velikim užitkom in v čast mi je, da mi je bila poverjena ta dolžnost. Z člankom sem enoti vrnil vsaj delček v zahvalo za kratkočasne ure z volkci.

Pa nadaljujmo v mojem stilu. Že Prešernov France je rekel: Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stváril.

Z vojsko sem se prvič srečal v mojih mladih letih ko sem moral kot vsak nadebudni mladinec v pokojni jugi v JLA (za mladince:jugoslovanska ljudska armada).
Tudi jaz sem dobil tisti beli listek z imenom poziv naj se zglasim na upravni enoti vojni odsek in prevzamem poziv za prej omenjeno združbo. Jasno kot vsak pravi Slovenec sem nekajkrat uspešno preložil odhod na tlako. V neskončnost ni šlo kljub urgencam trenerja in ostalih užaloščenih. Prišel je čas mojega odhoda v Sombor (4. november 1984….. nikoli pozabil)
Pojma nisem imel kje je Sombor še bol pa mi ni bilo jasno kaj naj bi tam sploh počel.
Pridem jaz v tisto vojvodinsko ravnico z šene par sotrpini, ki smo prič videli šinobus (avtobus na železniških tirih). Takoj po prihodu v Sombor so nas dobro podprte z maligani (pot do Sombora je dolga, vagon z pijačo pa tako pri roki) strpali v vojašnico med 6000 sotrpinov. Prvo dejanje frizer. Spoznali smo majstora Nešu legendo tiste kasarne ki je v 5 dneh ostrigel po pravilu službe 6000 duš. Rezultat je bil temu primeren. Ne da nisem spoznal samega sebe v ogledalu, tudi mojih sotrpinov iz Slovenije nisem niti pod razno več poznal. Strpajo nas v eno skladišče in nam začnejo razdeljevati opremo. Čebe,peškir,čaršaf,fišeklije,učkur,opasač,gače kratke,gačeduge,pantalone,šinjel,jastuk,borbeni ranac…..pa kaj mi tale model nabija in meče. Če sem ga razumel pet besed sem ga veliko. To ni bilo to saj smo vendar ljudje ne živina….po obisku ambulante ti je bilo takoj jasno kaj si. Nov nepozabni dogodek: skupinsko tuširanje 200 duš. Držal sem se stene in pazil da mi ni milo padlo na tla  Seveda je po 2 minutah vode zmanjkalo in vsi namiljeni smo se hiteli brisat.
Iz čisto normalnega civilista sem se prelevil v razcapanca, ki je najbolj spominjal na solunskega borca. Hlače prevelike tri številke, srajca premajhna dve, vse razcapano in potrgano. Še vedno se sprašujem kako jih ni bili sram kako smo izgledali.
Nekako sem preživel tiste mesece ob res gurmanski hrani (viršla od gume,kupus ,riba bumerang in konzerve v suvom obroku da nebi fižolovih juhah kjer si lahko spremljal olipijsko plavanje čez ovire črvov ob robu krožnika skoraj nevidnem od nekaj dni starih mastnih madežev). Več ali manj sem bil moteči če ne že skoraj sovražni element ker sem uporabljal možgane in kljub fakultetni izobrazbi polpismen ker tisti njihov klinopis nisem znal ravno dobro brat.
Kadrovanje v JLA je bil zgodba zase. Poklicni kuhar iz Ljubljanskega hotela Lev je postal šofer in poklicni šofer iz Pančeva je bil kuhar. Povsem logična posledica je bila da smo se prevrnili z kamionom in jedli pomije.
Edina prava izbira za ostrostrelca je bil nevrotik z dioptrijo plus10.
Prislužil sem si 7 dni zapora, ker sem svojega predpostavljenega kapetana vprašal če je njegova kapa podaljšek njegovega nizkega čela (druže kapetane jel ova šapka možda produžetak vašeg nizkog čela) pa očitno sarkastičnega humorja ni najbolje razumel ali je bil zanj Monty Python tako velik razredni sovražnik.
Pravi vojak mora poskusiti vse. Zelo hitro sem se naučil da je straža pred vojašnico samo iz enega razloga. Da ne pride v vojašnico logika.
Ena najbolših nelogičnih izjav je bila zakaj vojak potrebuje glavnik a nima las.
Ideš u grad i neka devojka oče da se počešljlja i nema češalj. Ti joj pridješ i posuduš. (prevo😛 greš v mesto srečaš dekle, ki se hoče počesati in nima glavnika. Ti ji pristopiš in ji ga posodiš) Res sem srečal veliko deklet ki so izrazile željo po mojem glavniku. To me je takoj spomnilo na tisto staro Dunajsko. Pristopiš k dekletu in ker moraš izpasti lev rečeš: ali mi gospica prosim lahko pove koliko je ura, svojo sem namreč pozabil doma na glasovirju.
Šeena bolj logičnih v tisti vojski, je bila da je takoj prvi dan moj predpostavljeni desetnik vprašal…..ko je ovde elektroinžinir…..jasno sem se javil. Takoj sem dobil zadolžitev……u devet gasiš svetla. Pridobljeno spoznanje: nikoli se ne javi da kaj znaš, ker si takoj zaposlen.
No ko sem spoznal sotrpine iz drugih krajev bivše juge in njihovo tehnično znanje mi je bilo tudi jasno zakaj.
Peljali so nas tudi na ekskurzijo. Sredi Vojvodinske ravnice je 6000 duš iskalo jedilni pribor.
Pazite logiko. V jedilnici je zmanjkala večja količina jedilnega pribora. Hrabri miški oficirji so prišli do spoznanja da se je verjetno izgubil med pomivanjem in končal v pomijah. Pomije so vozili svinjam v bližnjo farmo. Ker svinje na jedo z jedilnim priborom je leta končal v gnoju, ki so ga raztrosili po polju zelja. Posledično smo iskali jedilni pribor na njivi. Našli ga seveda nismo ampak akcija je uspela. Šolski primer logike  In kako naj človek potem organizacijo z takim vzorcem razmišljanja jemlje resno.
Eno od pomembnih znanj ki sem ga pridobil v spalnici z 50 dušami:medju ljudima smrdi ali je toplo.
Predpostavljeni so nam že prve dni oznanili da slučajno nebi obiskali znanega Somborskega lokala Stari fijaker ali Gradske kafane pošto su tamo nemoralne žene. Edini učinek opozorila je bil da so ju našli še tisti nesposobneži ki bi ju drugače zgrešili.
Z nemajhno mero potrpežljivosti in samodiscipline sem preživel čas učenja za vojaka v Somboru.
Prišel je čas prekomande in poslali so me spoznavat svet in domovino. Kot zelo vzornega vojaka, so me poslali na letališče Lučko pri Zagrebu (kretene je najbolje poslati čimdlja od resnih enot). Ker sem imel v Somboru več kot dovolj časa (toliko stran vrženega časa nikoli več v življenju nisem imel) sem dodobra preučil psihologijo združbe v kateri nisem bil po lastni želji.
V Zagrebu so me takoj poslali nosit žaromete za nočno letenje (v svoji kartoteki sem bil opredeljen kot:jak ko bik a isto toliko pametan). Že takoj prvi žaromet sem spustil na betonsko pristajalno stezo ki se je razletel na tisoč kosov in takoj so me poslali lenarit v kasarno ker sem bil pač nesposoben. Saj človeku z tako nizkim intiligenčnim kvocientom ne moreš zameriti (muhahahha).
Drugi dan sem dobil novo zadolžitev (to so smatrali kot kazen). Čiščenje prostorov vodilnih oficirjev. Moje prvo čiščenje: iz mize sem padel na travnik čez zaprto okno ki sem ga čistil. Soborec iz Slovenije je bil takoj pri meni v strahu da sem se porezal vendar ni bilo večje bojazni. Najprej sem čez okno vrgel pepelnik in nato skočil na travnik. Še dobro da je bila pisarna v pritličju. Logična posledica- razrešili so me tudi te dolžnosti ker sem bil nesposoben.
Ker jim hudič ni dal miru so mi po enem tednu našli novo službo. Puštač vode v tuših. Za nepoučene….kopalnica je bila skupinska za 60 duš in puštač vode je upravljal z dvema ventiloma za toplo in mrzlo vodo in nastavljal pravo mešanico. Ko so prišli desetniki sem jih najprej poparil in izpod tušev se je zaslišalo zverinsko vpitje…hip za tem sem ustavil dotok vroče vode in jih oprhal še z ledeno mrzlo. Kakor so mene učili je knajpanje izredno zdravo. Vodilni zopet niso imeli posluha za moje zdravilne prhe in logična posledica je bila da sem zgubil tudi to zadolžitev. Mislim da je bil en ventil za moje skromno znanje tehnike preveč (har,har,har).
Ampak moram priznati da je bila vztrajnost ena od redkih vrlin mojih vojaških predpostavljenih.
Našli so mi novo službo, res da po nekaj tednih. Dobil sem službo ki ne more potekati z zapleti.
Postal sem dežurni čistilec WC-ja. Moj dedek me je naučil da za vsako rit raste palica in tudi tukaj sem takoj našel rešitev. V WC so bili čučavci (stranišča na počep ali bol po domače luknje v tleh) in vrata spodaj odrezana za enih 10 cm. Pripravil sem si cev za čiščenje in počakal da je odšel na praznjenje črevesne vsebine naš kapetan. Prihitel sem v WC zavpil čiščenje in začel zalivati pod vrati ravno tisto kabino kjer se je kratkočasil naš predpostavljeni. Nobeno vpitje mu ni pomagalo in logična posledica, ugotovili so da sem tudi za to nesposoben. (muhahahahah)
Hudič jim ni dal miru in vztrajno so iskali zaposlitev za mojo malenkost.
Rešitev moje zaposlitve se jim je pokazala v kurjaču peči v učilnici. Premog je bil daleč in težak pa tudi drv za začetek kurjenja se mi ni dalo sekati. Po enem tednu peč nikakor ni hotela zagoreti zaradi vlažnega premoga. Takoj sem našel rešitev. Na delno tleč premog (čumur po njihovo) sen zlil dobre pol litra kerozina. Najprej se ni zgodilo nič. Po par minutah se je kerozin uparil in ko je prišlo do prave mešanice med zrakom in kerozinom je šla peč v prafaktorje. Logična posledica….razrešili so me še te dolžnosti.
Zima se je prevesila v pomlad in pomlad v zgodnje poletje in tudi peč ni bila več potrebna. Vpliv sonca na oficirje oz. pomanjkanje kurjave v učilnici jih je privedel do novega iskanja zaposlitve za zgubljenega vojaka.
Edina stvar za katero sem bil po njihovo sposoben je bila straža. Na straži ima človek obilo časa za razmišljanje in čas teče izredno počasi. Sonce nabija na ubogega stražarja in počasi kos za kosom sem se začel slačiti. Tudi hoja začne počasi človeku presedati, sedenje lahko privede do vnetja ledvic in človek se počasi naveliča. Takoj za glavnim vhodom je bila tako vabljiva betonska zvezda. Naklon in položaj sta bila naravnost ustvarjena za ležanje. Orca je zasedel borbeni hrbtni položaj na zvezdi v samih spodnjicah in nastavil moje preutrujeno telo od strašnih delovnih zadolžitev toplemu soncu. Ker nesreča nikoli ne počiva je ravno ko sem lepo zadremal prišel na obisk k mojemu sotrpinu stari oča iz Srbije ki je očitno vojsko služil v drugih časih. Ker smo bili majhno letališče na obrobju Zagreba je jasno obstal pred zaklenjenimi vrati. Vnuka si je verjetno neskončno želel videti in začel je zganjati kraval in me klicati. Hudič frdamani me je zbudil iz sladkega razmišljanja o domu, zelenih Slovenskih poljanah in hotnih dekletih in počasi sem v samih gatah vstal iz tiste čudovite zvezde. Oprtal sem si puško ki je ležala ob meni (najboljša vojakova prijateljica baje) in si nataknil škornje. Počasi da nebi prišlo do prevelikega dviga srčnega utripa sem z puško na rami odkrevsal do čičota.
Ves zmeden nad mojo pojavo me je nagovoril kako bi prišel do vnuka vendar sem po pravilu službe takoj odgovoril: odbij stari ja sam stražar i nemem ništa da razgovaram sa tobom pošto si civil. Kako je hudič prišel do dežurnega oficirja in mu izročil pritožbo mi še danes ni jasno.
Logična posledica sedem dni sem nadaljeval ležanje v zaporu letališča Pleso in bil razrešen še te naloge. Vodja zapora je bil Slovenec in močno me je mikalo da bi potegnil šeene par dni, ker smo se res lepo kratkočasili ob taroku z še nekaj Slovenci ki so odkrili tale tropski rajski otok sredi vojašnice Pleso.
Sledil je resen razgovor z komandantom vojašnice. Oprostite izrazom ker ga bom citiral: je… te vojniče kako se ti to ponašaš u vojsci. Ti si se našo ovde da me zajeb….. govno. Tebi ništa ne znači ovo a to je svetinja i tekovina naše borbe. Šta imaš da kažeč pič…. ti materina. Jebe..ti oca,majku, sestru i sve što ti je najmilije kod kuče. Takoj sem mu odgovoril da mi je najmilija slika druga Tita. No te ni upal spolno zadovoljiti in zaključila sva razgovor. Tudi na novo rundo sedem dnevnega taroka na rajskem otoku sredi Plesa me ni poslal.
Po vzgojnem pogovoru z komandantom je prišla jesen in nad mano so obupali tudi najbolj vztrajni oficirji (to bi lahko že takoj in posledično bi JLA utrpela manj škode). Preostali čas sem imel edino zadolžitev da sem redno jedel, kadil,pil igral tarok in praznil prebavni trakt. 24.december 1985 se je z zlatimi črkami vpisal v zgodovino kasarne Lučko (moj odhod).
Po 15 mesečni tlaki, ki jo je najlepše razložil vodja moje vojašnice v pozdravnem govoru ko je rekel…svi ste ovde dobrovoljno ali jebiga mora se……sem sveto prisegel da me nobena takale vojaščine ne vidi več.

Zarečenega kruha se poje največ.
Takoj po končanju 15 mesečne paše možganov in nelogičnega tratenja časa , sem postal stalni pripadnik rezervnih sil.
Svojo vojaško službo domovini sem nadaljeval na letališču Prečna pri Novem mestu kjer sem takoj prišel do novega vojaškega spoznanja.
Če bi preživel z družbo zbrano v enoti za rezervo en mesec, mi ne uide večmesečno zdravljenje zasvojenosti z alkoholom.
To niso bili povprečni pivci, to so bili čisti alkoholiki ki brez litra žganjice podprte in poplaknjene z kakšnim litrom šmrjaka sploh niso normalno funkcionirali.
V ilustracijo kako je potekala pritožba enega od mojih sotrpinov dežurnemu oficirju: popil sem liter šnopca pa tri litre vina, čez sem udaru še ene pet perov pa neč…..pol sem sem pa pojedu tele vaše ribe v konzervi in sem takoj bruhnu….ribe so pokvarjene. Rib nismo jedli več ker silijo na bruhanje 
Predpostavljenim je bilo povsem logično da so jim dali še orožje. Moji sotrpini so povsem ustrezali definiciji da je pripadnik rezervnih sil jugoslovanske narodne armade oborožen pijanec, ki gre po daljši poti čez gozd v najbližjo gostilno. Seveda je vsem ki so to doživeli takoj jasno zakaj se je vojska bivše juge razsula ob prvem strelu. Ne moreš zmagati proti hordi smrtno pijanih rezervistov, željnih dokazovanja in novih dogodivščin ki jim je meja samo modro nebo. Pesnik Jovan Vesl Koseski je napisal: pet jih pade ko porine sin slovenske domovine. Takrat v Prečni sem izvedel zakaj. Od zadaha dragi bralci od zadaha, porivanje sploh ni potrebno.

Odšel sem na šolanje v Nemčijo in kot sovražni in sploh nebodigatreba element so me odstranili iz enote. Res da sem se reagiral resno užaljeno (tudi igralske sposobnosti včasih koristijo), ampak na skrivaj sem bil neskončno vesel da sem z vojaščino opravil za vedno. Vojaška knjižica je bila deponirana v blagajni komande grada in nikoli več jo nisem videl. Od tistega trenutka so postale vse moje kolajne vojne tajne 

Ko je prišlo do konflikta med Slovenijo in mojo največjo prijateljico JLA, sem se takoj prekinil šolanje v Nemčiji. Dali so me na čakanje takoj, ko sem izrazil željo po puški. Močno je pripomogla moja radostna in preveč naglas izrečena želja.
Mojemu kapetanu iz JLA ki je bil na nasprotni strani sem si neskončno želel legalno zvrtati šeeno luknjo v rit da bo izločal zaužito hrano v stereo tehniki. Tudi moja karakteristika iz JLA je obilo pripomogla k slovesu zanesljivega in dobrega vojaka. Vojna se je končala prehitro da bi se spomnili name in največja želje je ostala neizpolnjena.
Slovenci smo res čudni tiči. Ko se začne vojna vsi bežijo, Slovenec pa se takoj vrne domov. Očitno je v nas še vedno živ tisti majhen gen Turjačana ki je Turške turiste namenjene na Dunaj okopal pri Sisku. Sicer mi je povsem nerazumljivo zakaj nas je vsiljen tečaj plavanja Turkov tako fasciniral, ampak očitno smo boljši plavalci.

Dejstvo ki ostaja pa je da vedno ko se zbere malo večja družba začnejo ženske rojevat, moški pa so spet v vojski in pri obujanju spominov iz JLA 

Edini stik ki sem ga ohranil z vojaščino so bile računalniške igre. Vsi ki ste brali moje predhodne članke ste z to tematiko že dodobra seznanjeni in se nebi ponavljal ker bom spet predolg.

ŠE DANES PREKLINJAM JLA, KI MI JE UKRADLA MOGOČE MOJIH NAJBOLJŠIH 15 MESECEV ŽIVLJENJA. JEBI SE JLA. (citat izposojen od panonskega mornarja)

Moja zadnja misel v sliki (jaz sem na vrhu stopnic)