Join the new world

Ob pomisleku na to, kdo je Howly, je vedno v ozadju šumela nekakšna skrivnostnost. Nerad sem namreč izdajal namige in podatke o tem, kdo sem v resničnem življenju. Razloge za to razkrijem v tem intervjuju s samim sabo. Predvsem pa sem to igro smatral kot virtualo in je nisem imel namen vključevati v resnično življenje. Zanimivo je tudi dejstvo, koliko sem bil star, ko sem prvič zasedel predsedniško funkcijo. Za nekatere bo to precejšnje presenečenje, za druge pa že poznano dejstvo. Samoizpovedni intervju, uživajte v branju.

Povej nam, kje si odkril to igro, kdo ti je za slednjo povedal?
Igro sem odkril po naklučju na forumu neke druge igre, ki je dandanes že propadla. Opazil sem povabilo in sem se odločil, zakaj le ne bi preizkusil te igre. Koncept je bil namreč zanimiv, ekonomski sistem, ki je temeljil na resničnem modelu, vojaški model, ki je zahteval timsko delo in predvsem politični sistem, ki je zahteval le najboljše od tebe. Nemudoma sem si rekel, da te igre ne bom kar tako zapustil. In izkazalo se je, da je tudi nisem. Naj se še razpišem o tem, kdo me je sploh povabil v to igro. Verjeli ali ne, povabilo mi je poslal večkratni ameriški in avstralski predsednik Cerb. Čeprav je šele s časom ugotovil, da je on kriv, da sem se spoznal z eRepublikom. Nekoč sem se pogovarjal z Emerickom na IRCu in sem mimogrede omenil, kako je Cerb kriv za to, da sem se pridružil. Nemudoma mu je izdal to skrivnost in - če se ne motim - takratni ameriški predsednik me je kontaktiral, da bi se na lastne oči prepričal. Bil je nadvse presenečen.

Kako se je začela tvoja saga v eRepubliku?
Zanimivo vprašanje. Sprva sem bil precej bojazljiv, da ne bi naredil kaj "nepredipravega". Bil sem načeloma tih in sem se oglašal zgolj takrat, ko je bilo to potrebno. Prvi post na forumu sem naredil takrat, ko je bilo potrebno potrditi, da sem doniral svoj gold na račun banke, čeprav sem imel račun na forumu registriran že dober mesec. Tiho, a postopoma sem se začel vključevati v svet eRepublika. Svojo politično pot sem začel v LKPju, zdajšnjemu SKPju, ki ga je vodil JokerSLO. Nadvse neaktiven predsednik stranke v takratnem obdobju. In na splošno precej ignorantski. Ni doniral golda na račun banke. Spomnim se, da sem ga nekoč prav zato izločil iz liste kongresnikov. Ni mi bilo žal.

Pot sem torej začel s tem, da sem postal predsednik stranke LKP(Ljudska komunistična partija). Postopoma sem širil svoj vpliv, nakar je prišlo obdobje, ko sem si rekel, da bom kandidiral za predsednika. Sprva sem bolj zato, da sem dobil publiciteto, naslednji mesec pa se je šlo zares - to je bilo proti koncu leta 2009, decembra. Takrat je, kot veste, Iron Maiden šel na novoletno zabavo in Slovenija je bila puščena na milost oz. nemilost Hrvaški. Ni nam bilo ravno prizanešeno. Sprožen je bil impeach, ironično prav z moje strani, in decembra sem prvič postal predsednik za borih 20-30 minut, ne spomnim se točno.

To je bil čas baby booma, ko smo prek objave na 24 ur dobili dobrih 7k novih igralcev. Precejšen zalogaj. Sploh pa zato, ker uradno naj sploh ne bi bil predsednik. Spomnim se, kakšno prisilo odgovornosti dobiš takrat. Precejšnja muka. Morda nekateri ne veste, ampak ko sem prvič postal predsednik eSlovenije, sem bil star zgolj 16 let. Bil sem izjemno dojemljiv za kritike, čeprav tega nisem pogosto kazal. Kljub dejstvu da je bil eRepublik virtualna igra, je bila moja psiha na dnu in sem rabil vsake toliko časa trenutek zase. Po cele dneve sem preždel za računalnikom, da bi zadovoljil težnje slovenske skupnosti. Na srečo sem imel takrat izdatno podporo Stiha in Janeza Groznega, takratni eminenci slovenske skupnosti.

Januarja 2010 ni bilo volitev, zato sem uradno še vedno opravljal funkcije predsednika. Slovenija se je osvobodila šele 15. januarja. Februarja je sledilo obdobje predsedniških volitev, takrat sem bil šele prvič uradno izglasovan za predsednika. Sledilo je obdobje miru in predvsem razcveta Slovenije. Bili smo smatrani za novonastalo močno državo, Srbija je na nas gledala kot pomembno partnerico pri omejevanju hrvaške moči. Bili smo diplomatsko ključni pri preprečitvi hrvaškega prodora v Srednjo Evropo.

Nato sem bil nekaj mesecev kongresnik, maja 2010 pa sem se odločil, da zopet kandidiram za predsednika. Tokrat sem imel resnega konkurenta, Blaža Gutmana, ki sta ga podpirala tako Janez Grozni kot Stih. Jaz sem imel na drugi strani podporo vseh tistih, ki so nasprotovali omenjeni trojici. To je bilo obdobje prepirov in predvsem, čeprav se sliši smešno, zabave... Takrat je slovenska skupnost cvetela. Podeljenih je bilo rekordnih 1610 glasov. Oh, to zlato obdobje slovenskega razcveta. Spomnim se, kako sem napisal čestitko Gutmanu, ker je zmagal na predsedniških volitvah, mu iskreno čestital in s tem malce... utišal kregarije, ki so se dogajale praktično pol meseca pred volitvami.

Naslednji mesec Gutman ni več kandidiral. Junija 2010 sem uspešno zmagal na volitvah. To je bil mesec ti. operacije Destroy Hrček. Hrvaška je bila izbrisana, dokončno pod vodstvom Dona Kronoxa, nato pa je sledila migracija na v2, ki se je izkazal za polomijo in pričel se je propad eRepublika, ki, drznem si reči, še vedno traja.

Si spletel številna spoznanja med igranjem te igre?
Nedvomno sem. Spoznal sem številne omembe vrednih posameznikov širom sveta. Spoznal sem kulture, spoznal sem njihovo mišljenje in predvsem sem ugotovil, da je za razcvet države lahko dovolj zgolj en posameznik. En posameznik, ki lahko tako temeljito vpliva na to, ali je država v zlati ali temačni dobi. Oh, vse to sem spoznaval. Bil sem priča številnim zahrbtnim političnim igram, bil sem priča pretiranemu, dvoličnemu kritiziranju in bil sem priča predvsem razvoju Slovenije v silo, kot jo poznamo danes.

Spoprijateljil sem se z mnogimi geniji v1, ki so danes zapustili to igro. Od Cluelessa, vse do Kistruja pa tudi dobre odnose sem imel s številnimi Slovenci, čeprav sem bil na trenutke izjemno konflikten. Politika je zares... Preprosto je potrebna odločnost in zgolj zaradi tega sledijo kregarije, za nekatere mi je tudi žal. Delil sem ideje z njimi. Prek eRepublika si lahko odkril, kako diplomacija deluje na resnični osnovi. Vedno sem smatral to igro kot neko pomanjšano verzijo resničnosti, sploh za časa v1, potem se je ta čar izgubil. Velika večina je verjetno podobnega mnenja.

Skratka da nadaljujem svojo misel o osebah, ki sem jih skozi čas spoznal v eRepubliku. Vse od Angležev, Madžarov, Srbov, Italijanov, Francozov, Američanov. Spomnim se, kako sem imel vpogled v sam vrh ameriške politike. Poznal sem namreč ameriškega podpredsednika in tistega, ki je pisal članke Colinu(trenutno The Great Ape). Imel sem poglobljene debate z njim, CRoy mu je bilo ime. Spoznal sem nečimrno naravo srbskih poslov, večna korupcija, kraja. Na koncu sem pa ugotovil, da tisti, ki so bili najsposobnejši, niso bili vojaško gledano močni, temveč diplomatsko in politično. Bili so vojaški strategi, blazno sposobni, obenem pa tudi precej manipulatorski. A to je ta večna negativna plat diplomacije, s katero se je potrebno slej kot prej soočiti. Kistru je govoril, kakšne umazane prijeme je uporabljal, da je pripeljal Poljsko skupaj z Madžarsko in Srbijo.

Oseb, ki sem jih spoznal, je na tone. Na koncu sem imel tudi možnost, da sem spoznal nekatere posameznike slovenske skupnosti tudi osebno. Na srečanju v Guiness baru. Novljan, Dunci, 0rinda, System Shutdown, dkivi, mediac, LotusBlack, kerlc in janjordy. Še bi lahko natvezal o tem, koliko oseb sem poznal in jih še poznam.

Kako je možno, da si tako mlad postal predsednik?
Omenil sem, da sem s 16 leti prevzel vodenje države. Namerno sem se izognil temu, da bi ostali vedeli, koliko sem zares star. Imel sem občutek, da bi me po nepotrebnem sodili zaradi starosti. Stereotipno mišljenje, češ da nisem dovolj izkušen in zrel za opravljanje te funkcije. Vedite, da se zrelost nekoga ne sme ocenjevati po starosti, kar sem verjetno tudi dokazal s tem, ko sem igral to igro. Vodil sem državo, kljub temu da sem se posvetoval s posamezniki, ki bi lahko bili moji očetje, morda celo dedki. Zares.

Bil sem odločen, bil sem voljen opraviti nekaj dobrega za nacijo kot tako. Imel sem upanje in željo, da sem delaven, da porabim svoj čas za nekaj dobrega. Tako sem si tudi nabiral krog spoznanstev, ekipo sem formiral na podlagi izkušenj in ne tega, kdo je pripadal komu. Vedno sem ostro nasprotoval ločevanju nas posameznikov na stranke, kar se te dni dogaja. Volja je vse, kar potrebuješ in predvsem močna misel. Novinarska žilica je skoraj nuja, zgolj tako lahko deliš svoje ideje in koncepte z ostalimi sočlani skupnosti.

Tisti, ki ste morda pred dilemo, ali bi kandidirali za predsednika ali ne, vprašajte se, če ste dovolj zagnani, vneti, da vpravljate to funkcijo. Jaz nikdar nisem imel nekega "moralnega podpornika". Pri političnih zadevah si bil vedno sam, sam si moral usklajevati vse in takrat so ti določene stvari lahko prišle do živega. Moja edina šibkost je bila, da sem hotel vse opraviti sam. Ker sem hotel. Ker sem bil mišljenja, da sem zmožen tega. Ob tem pa sem pogosto, prepogosto pozabljal na svoje pomočnike. Potemtakem sem si tudi preveč nakopal nase.

Kdo te je najbolj fasciniral tekom igranja te igre?
Vedno sem cenil Janeza Groznega in Stiha, čeprav sem imel določene spore z njima. Blaza Gutmana tudi. Rudolf Maister se mi je tudi zdel kot neka pozitivna luč v slovenski skupnosti. Trezno razmišljujoč. Dandanes je vlogo teh nekdanjih eminenc slovenske skupnosti prevzel 0rinda. Čeprav je zagrešil tisto dejanje, mu nikdar nisem v celoti zameril. Spodbujal sem ga, da se uradno opraviči za tisto. Za krajo, ki se je pripetila na SNB, je sicer v celoti kriv Karantanec. 0rinda je samovoljno prevzel vso odgovornost, ni hotel izdati svojega ti. "prijatelja".

Da nadaljujem z ostalimi osebami. Stih je bil vedno nekakšna glava, ki je bila zmožna narediti pravo potezo ob pravem času. Janez Grozni je bil ekonomist, nadvse sposoben in karizmatičen. Znal je voditi državo.

Zame osebno bi rekel, da so ostali o meni dobili priokus resnosti in zadržanosti. Namerno sem se odločil za to, razloge za to sem vam razkril že pred tem.

Rudolf Maister je bil recimo tudi poseben. Na političnem področju je bil podobne kvalitete kot Stih ali JG. Ne bi mu delal krivice, saj je prav s tem, ko smo v njegovem mandatu osvojili Rhone Alps, tudi dokazal svojo sposobnost.

Dona Kronoxa sem spoštoval. Nisem povsem prepričan, zakaj. Ampak zdel se mi je tak poštenjak, ki je želel narediti vse najboljše za svoje prijatelje. Imel je moralne vrednote, ki so se sovpadale z njim. Znano pa je, da o meni ni imel ravno pozitivnega mnenja - vsaj takšen priokus sem dobil.

Izmed vseh pa sem venomer najbolj spoštoval Sigmundsg-ja. Tih, zadržan karakter, ki je nerad stopal v ospredje, ampak vedno sem imel prikrito spoštovanje do njega. Njega sem nadvse izrazito cenil, četudi je njegovo mnenje pogosto napak vplivalo name - recimo želja, da bi se pridružili baltskemu zavezništvu. Na koncu sem spoznal svojo napako. Za kar pa seveda ni bil on kriv, ampak moja dojemljivost njegovemu mišljenju.

Osredotočil sem se predvsem na igralce slovenske skupnosti. Lahko bi napišal še za dva eseja o tem, kdo me je navdušil izmed tujcev. Morda v prihodnje, ideja je dobra in sprejemljiva.

Kakšen je bil občutek, ko si bil na vrhu, ko si delal ključne odločitve?
Občutek je bil všečen. Čeprav ko si na vrhu, se v celoti ne zavedaš svoje pomembnosti, šele s časom pride to za tabo in si rečeš... Zares sem bil sedem mesecev na čelu eSlovenije? Šele s časom to pride za tabo. Ko si na vrhu, si mnenja, da se bo to zgolj stopnjevalo, nikdar ne misliš, kaj bo bilo, ko boš enkrat zgolj bleda senca tega, kar si nekoč predstavljal - jaz trenutno.

Veš, da je vsaka tvoja poteza ključna, veš, da je vse, kar delaš, mišljeno za skupno dobro. Velika večina nikdar ne bo zmožna dojeti, kakšna muka je biti predsednik virtualne države. Neverjetno veliko truda in delavnosti je potrebno vložiti. Tisti, ki so bili na predsedniški funkciji, lahko potrdijo o tem, kako zahtevno je to nekoč bilo. Sploh pa za časa v1, ko so bili predsedniki ključ pri vsemu, vojaško, politično in diplomatsko gledano. Brez njih je država propadla.

Ko sem bil na vrhu, se nisem počutil večvrednega ali kakorkoli posebnega. Tudi takrat nisem imel prispodobe, da sem izjemno pomemben ter da me vsi poznajo. To pride šele s časom.

Kaj si vzel iz te igre?
Vzel sem precej, naučil sem se precej. Sem pa tudi pozabil, kako je nekoč bilo. Prime te nostalgija, ko greš brat svoje stare članke, kaj je Slovenija nekoč predstavljala in ne samo to, kako odlična in unikatna je bila ta igra. Prime te nekakšna melanholičnost, otožnost nad tem, kaj je igra trenutno postala. Nerealistična cuznica denarja, če se po domače izrazim.

Ugotovil sem, da lahko najdeš številne različne karakterje - tako kot v resničnem življenju. Nekateri bodo to igro jemali precej preprosto, dvoklik, nekateri jo bodo igrali, ampak zgolj za zabavo, drugi pa se bodo aktivno udejstvovali. Princip je podoben v resničnem življenju, mar ne?

Bil sem in sem še vedno Howly. Takšen kot sem bil nekoč. Članek sem napisal, da malce obudim spomine na to, kakšno je nekoč bilo stanje in kdo sploh sem. Če ste prebrali članek do konca, sem vam iz srca zahvaljujem, da ste si vzeli čas za branje tega intervjuja.

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly