Dan D?!

Day 1,894, 14:00 • Published in Slovenia Slovenia • by Ta likozarjev

Kaj me je prepričalo v pisanje tega članka? Verjetno melanholično vzdušje v ozadju in slabi spomini, ki prihajajo na dan.. Jebeš.. Usi mamo kdaj take dneve, če jih pa nimate, pol pa.. Nevem.. Svaka vm čast?!

Kaj počet? Kaj si želiš? Kaj je tvoje trenutno poželenje? Povej! Želim si.. Želim si jo slišat, jo spet videt.. Pokliči jo.. Če si jo želiš, ne smeš tkole delat z njo.. Verjetno si tudi ona želi tvoje bližine, tvojega dotika.. Pokliči jo!

Minilo je kakšni dve uri, ko sva se že z roko v roki sprehajala po mestu Kranj. Danes ji nisem pripravil nič kaj posebnega, ker mi je idej enostavno zmanjkalo, nisem pa tudi nek nevem kaj dober mislec, da bi mi ideje kar letele iz glave ven (fak).. Torej.. Sprehajava se po kranju z roko v roki, nasmehom na obrazu in opravljava random folk, ki se je prav tako potikal po Kranju. »Greva semle na eno kavico« se je zaslišalo iz njenih ust, sledil pa je še prst, ki je kazal na prijeten kafič.. Kaj drugega kot ne, itak nebi mogu rečt, niti nebi smel, zato sva nadaljno uro preživela za mizo v tako imenovanem »small talku.«

Ko sva popila tisti kavi in nama je bilo že rahlo dolgčas, se mi je porojila zanimiva ideja, ki je padla na plodna dna. Vprašal sem jo, če ima za popoldne kakšne resne plane in ko mi je na vpršanje zanikala, sem so vprašal, če jo zanima kje živim? Najprej me je malo čudno gledala, nato pa je z malo zamišljenim izrazom privolila in počasi sva se odpravila pred Globus na avtobusno postajo. Ker sevede nisem vedel, kdaj gre naslednji bus v Stražišče, sva tam na kamnitem zidku čakala še nekaj več kot 20 minut, če me spomin ne vara. Vendar nama ni bilo glih nekam »dolgčas« ravno nasprotno, bilo nama je prijetno..

Ko sva izstopila na postaji v Stražišču, sva se v počasni peš hoji odpravila proti mojemu domu. Jebemti.. Šele takrat mi je na misel prišlo, kaj bo doma, ko naju bodo z Niko videli.. Itak, fotr bo ves ponosen, pravtako mati, ki naju kar verjetno ne bo mogla pohvaliti, kako luštna sva skupaj.. To bi še nekako šlo, ampak ker živimo še skupaj z babico in dedkom.. Joj.. Celo pot sem si predstavljal različne scenarije, ki bi jih lahko moja babi izvajala nad Niko, recimo razna vprašanja iz kod je, ali pa raje takole rečmo, da nebom vsega pisal.. Izgledalo bi kot kakšno CII-no zasliševanje komunistov ali obratno KGB-jevo zasliševanje kapitalistov.. Jao. V kaj sem se spustil? V kaj sem Niko spustil? Tole ne bo ravno dobro.. Med potjo pa niti pomislil nisem, da bi Niki dal kakeršenkoli nasvet, kaj bi bilo pošteno reči v bližini določenih sorodnikov.. Butl js..

Pred dveri sva se ustavila, da sem potegnil ključ iz žepa in odklenil naša vhodna vrata. Vstopila vsa tiho, kot dva mlada vlomilca sredi belega dneva.. Po tihem stopanju po stopnicah navzgor, se Nika ni mogla več zadrževati in je hlinila neko verzijo prisrčnega hihitanja, ker je po mojem mnenju vedela, kaj se grem.. Ni bilo 5 sekund (ampak res) ko je v predverje že stopila babi in si z roko prekrila svoj nevzdržen nasmeh, ki ji je rastel na obrazu. Tudi Niki je nasmešek rastel na obrazu, medtem ko sem jaz zardeval v lica.. »Kdo si pa ti« je vljudno vprašala babi, ki je enako kot Nika vedela, kaj sem se šel. »Nika sem« je dokaj hitro odgovorila Nika in si sezula še drugi čevelj in ga potisnila v kot, ter nato segla babi v roko. Babi se je zadrla nazaj v kuhinjo, ter poklicala v predverje še dedka, ki je prišel kakor hitro je lahko. Dedku najprej ni bilo vse skupaj jasno, vendar ko mu je babi povedala, da je to »prijateljica« od mene, je tudi on takoj »pokopčal« za kaj se gre pri tej hiši. Segel ji je v roko in se predstavil, enako je še enkrat storila tudi Nika. Sam sem se ponudil, da grem nekaj iskat v klet, da sem se lahko izmuzil tistemu pogovoru, ki je sledil..

Po prihodu nazaj v predverje, me je tam čakala le Nika. Čudno.. »Kje sta pa dedi in babi?« sem hitro vprašal. »Odšla sta v dnevno.« je odgovorila. Hvala bogu, sem si oddahnil pri srcu in upal, da Nike nista preveč izspraševala. Pokazal sem ji pot do moje sobe in mirno sva odšla, ona z nasmeškom na obrazu, jaz pa z zardelimi lici. V sobi sem jo vprašal, če bi kaj prigriznila oziroma kaj popila (gentelmen valda). Njenemu odgovoru »ja« sem odgovoril z hitro hojo v kuhinjo. Ko sem pograbil zahtevano, sem se odpravil nazaj, a glej ga zlomka v dnevni je že stala babi in tastarima pripovedovala, kaj se dogaja. Fak.. Zdej morm še tukej trpet al kva? Ja nč, bolje zdej kot pa da mi pol v sobo uletita ne? Valda ko pridem v dnevno, so bile takoj vse oči uprte vame. Prva beseda, ki je prekinila tišina je bila očetova »Bravo sine« in nato mamina »Ja kolk lepo, ampak ne smeš je zdej pustit tm, nama boš že pol več povedal o njej, zdej pa pejt.« Brez besed, vendar z mislijo »hvala« sem zapustil dnevno sobo in se odpravil proti moji sobi.

Kaj sva počela kej zanimivega v moji sobi tisti dan? Pogledala sva en film, se dost pogovarjala in se smejala na mojo zadrego pred tastarimi in še tastarejšimi, poleg tega pa sva se crkljala pod deko nekak, čeprav je bilo vroče in deka ni bila potrebna. Kasneje proti pozni uri, sem jo pospremil do Kranja, kjer jo je spet pobrala njena mati.. Ah ja, tole bo še zanimivo.. Se nadaljuje..

To je vse, upam da čimveč votate, komentirate, shoutate in podobno... Če pa niste ujeli prejšnjega dela, ga lahko najdete tukaj.
Top pesem, poslušana med pisanjem tega članka je: The Kill od skupine 30 Seconds To Mars

To izdajo pa krasi foxyca Camilla Belle 🙂


Spisal Ta likozarjev