Zgodovinski blog: Vojna za Slovenijo 1991

Day 1,896, 12:07 • Published in Slovenia Slovenia • by head1991hunter


Po nekaj časa se zopet vračam. Tokrat z nekaj slikami in zgodbo iz obdobja našega osamosvajanja.
Žal se dandanes najdejo tudi takšni, ki to vojno zaničujejo češ, da je trajala zgolj 10 dni, da je to bilo samo spanje v gozdu in razne bedarije. Prav rad bi videl odziv takšnih ko jim nad glavo preleti jugoslovansko letalo. Pa pustimo to, vojna je za nami, upajmo da si nikoli več ne bo potrebno izboriti svoje prihodnosti z orožjem. Vseeno pa smo lahko ponosni na vse naše branitelje in jim izrazimo čast in spoštovanje. Vrnimo se na temo. 🙂



Torej kot obljubljeno danes dodajam slikam tudi zgodbo, ki nosi naslov Prvi izstreljen naboj za našo domovino

'Peljali smo se z avtobusi iz Hoč v Štrihovec. Nismo vedeli kaj nas čaka. Slišali smo, da tankovska kolona prodira iz smeri Maribora proti Šentilju z namenom, da zavzame mejni prehod. Med vožnjo smo bili večinoma tiho, poglobljeni vsak vase…to je tisti trenutek, ko se zazreš sam vase, se pogovarjaš s svojo dušo in se zavedaš, da mogoče potuješ na konec svoje življenjske poti. Zaustaviti nekoga, ki je zavarovan z oklepom, oborožen z mogočnim topom in sovprežnim mitraljezom. Še močneje sem stisnil svoje orožje, in skušal ponoviti vse postopke vojaka v boju, o katerih smo se v proti diverzantski četi usposabljali pred vojno. Maskiraj se, izberi zaklon, ne pozabi izmeriti daljino, nastavi optični merek, umiri se, dihaj normalno, pri proženju zadrži dih, proži počasi… proži počasi…
Srce mi je močno razbijalo, verjetno se nisem niti sam zavedal, da držim svojo puško tako močno, da so me pričeli boleti prsti. Strah še ni nastopil…samo eno veliko razburjenje v pričakovanju nečesa, kar še nisem doživel – neposrednega boja.


'Živi zid' mariborčanov

Voznik avtobusa je močno zavrl. Skoraj nas je vse pometalo iz svojih sedežev. Kaj se dogaja, kaj je narobe? Stali smo na vrhu hriba s katerega se razlega pogled na glavno cesto pred vasjo Štrihovec. Pod nami na drugi strani ceste so stali trije tanki. Očitno je eden imel težave, saj ni mogel nadaljevati poti. Predvidevam, da je zagrebel na močno razmočenem terenu, saj je dan poprej močno deževalo. Posadki dveh tankov sta se trudili okrog nasedlega tanka z jekleno vrvjo in nekakšnim hlodom, kateri je bil pripet na zadnjem delu tanka. Eden izmed njih nas je opazil. Verjetno je bil poveljnik tanka, saj nas je začel opazovati z daljnogledom. Vse to se je dogajalo zelo hitro. Zelo dobro se spomnim tega trenutka, kot da bi ga doživel včeraj…tretji tank je začel obračati svojo cev točno v našo smer, naš ubogi voznik pa zaradi strahu ni več našel vzvratno prestavo. V paniki smo zapustili avtobus in zasedli položaje pod bližnjo hišo, katera še danes stoji. Naš voznik pa je kljub vsemu uspel umakniti avtobus na varno. Na obronku gozda na samem hribu smo zavzeli položaje. Poveljnik voda me kot ostrostrelca napoti na levi bok položaja. Povelje mi pove med tekom: » Uničiti živo silo in zadržati kolono z vsemi sredstvi!« Nisem verjel svojim ušesom. Torej to je to. Zdaj gre za res. Sklonjena pribeživa do sadovnjaka, kjer srečava domačine. Ko poveljnik pridobiva informacije od domačinov, sam skušam poiskati kar se da dober in skrit zaklon. Prosim še mlajšega fanta za kakšno poleno ali zaboj, ki bi mi služil kot naslon za mirno roko. Kar hitro mi prinese nekakšno poleno, na katero naslonim puško, se pokrijem z šotorskim krilom, repetiram in pogledam skozi daljnogled na puški. Eden, dva, trije…tam je še četrti…kje so ostali? Verjetno v tankih. Na cesti je parkirana kolona tovornih vozil. Nekaj civilistov se sprehaja med njimi. Zakaj se ne umaknejo na varno? Takrat nisem vedel da so to tujci. Vozniki tovornih vozil, ujetih v vojni vihar, ko so prečkali našo Slovenijo. Niso želeli zapustiti svojih vozil, svoj tovor…žal so nekateri to plačali svojim življenjem.
Zdaj nastopi strah…strah, ki ga prej ni bilo. Vem, da bom streljal na človeka in da bo on streljal name. Sem pripravljen umret pri dvaindvajsetih? Ne, nisem pripravljen. Definitivno ne. Bil pa sem pripravljen na nepopustljiv boj. O lastni smrti nisem želel razmišljati. Vem, da se borim za pravično stvar in da mi niso oprali glave, tako kot so znali početi z mladimi ljudmi v JLA. Spomin na služenje vojaškega roka daleč v Srbiji, je bil še kako živ, saj sem ga končal pred slabimi tremi leti.


Popravljena zastava

Obrnem glavo in skoraj šepetaje poročam poveljniku, vendar odziva ni…
Pogledam malo bolje in ugotovim, da sem ostal sam. No krasno zdaj pa še to. Vedel sem, da so se domačini umaknili saj je boj bil neizbežen toda, kje za vraga je poročnik? Ni minilo dolgo, ko zaslišim korake. »Oprosti, pozabil sem Zoljo. Pa še snajper sem vzel, samo mi moraš povedat kako in kaj s to rečjo.« se mi zadihan opravičuje. Odleglo mi je kot še nikoli. Vedel sem, da so moji soborci nekaj sto metrov vstran na moji desni, vendar sem se tistih nekaj minut počutil kot da sem sam na svetu. Pravzaprav ne sam, ampak jaz in oni tam preko ceste.
»Ok, Andrej takole bova storila…najprej naravnaj zgornji vrtljivi gumb na 600, pri merjenju pazi na vidnost okularja, horizontalno črto imej poravnano, vrh puščice nameri v cilj, pazi na…« mu hitim razlagati. »Ok, moj je ta… na levi strani tanka…« mi mirno, skoraj šepetaje odgovori, mene pa obliva hladen znoj. Diham povsem mirno, gledam z obemi očesi, počasi vlečem sprožilec, zadržim dih. Od udarca kopita za trenutek izgubim »sliko« okularja, v ušesih mi zvoni.Takoj za mano ustreli še Andrej...'


Večna čast in slava Josefu Simčiku, prvi žrtvi osamosvojitvene vojne


Moč ljudstva


Odlikovanje, ki so ga dobili nekateri izmed pripadnikov TO

To je za danes vse. Upam da sem zadovoljil vse tiste, ki ste v prejšnih člankih pogrešali kakšno zgodbo, obenem pa da ste začutili vsaj malo domoljubnega ponosa, katerega je v zadnjih dneh, mesecih, letih vse manj-z razlogom,žal.

Za konec pa še manjša uganka, kdo je oseba na sliki? - odgovor v komentarje
*namig: Znana slovenska politična osebnost






Avtor zgodbe: dadomb/wehrmacht-forum
Fotografije: Vse iz spleta, razen slika odlikovanja, ki je iz lastne zbirke

Vabljeni da napišete in poveste kakšno svojo zgodbo tudi med komentarji (=