Ambient on/off

Sign up

 

Continue

Continue By creating an account you agree to the Terms of Service & Privacy Policy

Zgodovinski blog: Vojna za Slovenijo 1991

Day 1,896, 12:07 Published in Slovenia Slovenia by head1991hunter


Po nekaj časa se zopet vračam. Tokrat z nekaj slikami in zgodbo iz obdobja našega osamosvajanja.
Žal se dandanes najdejo tudi takšni, ki to vojno zaničujejo češ, da je trajala zgolj 10 dni, da je to bilo samo spanje v gozdu in razne bedarije. Prav rad bi videl odziv takšnih ko jim nad glavo preleti jugoslovansko letalo. Pa pustimo to, vojna je za nami, upajmo da si nikoli več ne bo potrebno izboriti svoje prihodnosti z orožjem. Vseeno pa smo lahko ponosni na vse naše branitelje in jim izrazimo čast in spoštovanje. Vrnimo se na temo. =)



Torej kot obljubljeno danes dodajam slikam tudi zgodbo, ki nosi naslov Prvi izstreljen naboj za našo domovino

'Peljali smo se z avtobusi iz Hoč v Štrihovec. Nismo vedeli kaj nas čaka. Slišali smo, da tankovska kolona prodira iz smeri Maribora proti Šentilju z namenom, da zavzame mejni prehod. Med vožnjo smo bili večinoma tiho, poglobljeni vsak vase…to je tisti trenutek, ko se zazreš sam vase, se pogovarjaš s svojo dušo in se zavedaš, da mogoče potuješ na konec svoje življenjske poti. Zaustaviti nekoga, ki je zavarovan z oklepom, oborožen z mogočnim topom in sovprežnim mitraljezom. Še močneje sem stisnil svoje orožje, in skušal ponoviti vse postopke vojaka v boju, o katerih smo se v proti diverzantski četi usposabljali pred vojno. Maskiraj se, izberi zaklon, ne pozabi izmeriti daljino, nastavi optični merek, umiri se, dihaj normalno, pri proženju zadrži dih, proži počasi… proži počasi…
Srce mi je močno razbijalo, verjetno se nisem niti sam zavedal, da držim svojo puško tako močno, da so me pričeli boleti prsti. Strah še ni nastopil…samo eno veliko razburjenje v pričakovanju nečesa, kar še nisem doživel – neposrednega boja.


'Živi zid' mariborčanov

Voznik avtobusa je močno zavrl. Skoraj nas je vse pometalo iz svojih sedežev. Kaj se dogaja, kaj je narobe? Stali smo na vrhu hriba s katerega se razlega pogled na glavno cesto pred vasjo Štrihovec. Pod nami na drugi strani ceste so stali trije tanki. Očitno je eden imel težave, saj ni mogel nadaljevati poti. Predvidevam, da je zagrebel na močno razmočenem terenu, saj je dan poprej močno deževalo. Posadki dveh tankov sta se trudili okrog nasedlega tanka z jekleno vrvjo in nekakšnim hlodom, kateri je bil pripet na zadnjem delu tanka. Eden izmed njih nas je opazil. Verjetno je bil poveljnik tanka, saj nas je začel opazovati z daljnogledom. Vse to se je dogajalo zelo hitro. Zelo dobro se spomnim tega trenutka, kot da bi ga doživel včeraj…tretji tank je začel obračati svojo cev točno v našo smer, naš ubogi voznik pa zaradi strahu ni več našel vzvratno prestavo. V paniki smo zapustili avtobus in zasedli položaje pod bližnjo hišo, katera še danes stoji. Naš voznik pa je kljub vsemu uspel umakniti avtobus na varno. Na obronku gozda na samem hribu smo zavzeli položaje. Poveljnik voda me kot ostrostrelca napoti na levi bok položaja. Povelje mi pove med tekom: » Uničiti živo silo in zadržati kolono z vsemi sredstvi!« Nisem verjel svojim ušesom. Torej to je to. Zdaj gre za res. Sklonjena pribeživa do sadovnjaka, kjer srečava domačine. Ko poveljnik pridobiva informacije od domačinov, sam skušam poiskati kar se da dober in skrit zaklon. Prosim še mlajšega fanta za kakšno poleno ali zaboj, ki bi mi služil kot naslon za mirno roko. Kar hitro mi prinese nekakšno poleno, na katero naslonim puško, se pokrijem z šotorskim krilom, repetiram in pogledam skozi daljnogled na puški. Eden, dva, trije…tam je še četrti…kje so ostali? Verjetno v tankih. Na cesti je parkirana kolona tovornih vozil. Nekaj civilistov se sprehaja med njimi. Zakaj se ne umaknejo na varno? Takrat nisem vedel da so to tujci. Vozniki tovornih vozil, ujetih v vojni vihar, ko so prečkali našo Slovenijo. Niso želeli zapustiti svojih vozil, svoj tovor…žal so nekateri to plačali svojim življenjem.
Zdaj nastopi strah…strah, ki ga prej ni bilo. Vem, da bom streljal na človeka in da bo on streljal name. Sem pripravljen umret pri dvaindvajsetih? Ne, nisem pripravljen. Definitivno ne. Bil pa sem pripravljen na nepopustljiv boj. O lastni smrti nisem želel razmišljati. Vem, da se borim za pravično stvar in da mi niso oprali glave, tako kot so znali početi z mladimi ljudmi v JLA. Spomin na služenje vojaškega roka daleč v Srbiji, je bil še kako živ, saj sem ga končal pred slabimi tremi leti.


Popravljena zastava

Obrnem glavo in skoraj šepetaje poročam poveljniku, vendar odziva ni…
Pogledam malo bolje in ugotovim, da sem ostal sam. No krasno zdaj pa še to. Vedel sem, da so se domačini umaknili saj je boj bil neizbežen toda, kje za vraga je poročnik? Ni minilo dolgo, ko zaslišim korake. »Oprosti, pozabil sem Zoljo. Pa še snajper sem vzel, samo mi moraš povedat kako in kaj s to rečjo.« se mi zadihan opravičuje. Odleglo mi je kot še nikoli. Vedel sem, da so moji soborci nekaj sto metrov vstran na moji desni, vendar sem se tistih nekaj minut počutil kot da sem sam na svetu. Pravzaprav ne sam, ampak jaz in oni tam preko ceste.
»Ok, Andrej takole bova storila…najprej naravnaj zgornji vrtljivi gumb na 600, pri merjenju pazi na vidnost okularja, horizontalno črto imej poravnano, vrh puščice nameri v cilj, pazi na…« mu hitim razlagati. »Ok, moj je ta… na levi strani tanka…« mi mirno, skoraj šepetaje odgovori, mene pa obliva hladen znoj. Diham povsem mirno, gledam z obemi očesi, počasi vlečem sprožilec, zadržim dih. Od udarca kopita za trenutek izgubim »sliko« okularja, v ušesih mi zvoni.Takoj za mano ustreli še Andrej...'


Večna čast in slava Josefu Simčiku, prvi žrtvi osamosvojitvene vojne


Moč ljudstva


Odlikovanje, ki so ga dobili nekateri izmed pripadnikov TO

To je za danes vse. Upam da sem zadovoljil vse tiste, ki ste v prejšnih člankih pogrešali kakšno zgodbo, obenem pa da ste začutili vsaj malo domoljubnega ponosa, katerega je v zadnjih dneh, mesecih, letih vse manj-z razlogom,žal.

Za konec pa še manjša uganka, kdo je oseba na sliki? - odgovor v komentarje
*namig: Znana slovenska politična osebnost






Avtor zgodbe: dadomb/wehrmacht-forum
Fotografije: Vse iz spleta, razen slika odlikovanja, ki je iz lastne zbirke


Vabljeni da napišete in poveste kakšno svojo zgodbo tudi med komentarji (=

 

Comments

Baby Anna
Baby Anna Day 1,896, 12:15

v+s

T1M3K
T1M3K Day 1,896, 12:17

mogoče je na sliki luda mila? xD

Gothazz
Gothazz Day 1,896, 13:02

Ajga tole je ljubica jelušič xD

SAnonymous
SAnonymous Day 1,896, 14:24

Vote.. na sliki je ljubica jelušič

trbovc
trbovc Day 1,897, 00:52

fajn zgodba, po obrvih sodeč je pa res Jelušička na sliki

HladenSpricar
HladenSpricar Day 1,897, 02:51

Na sliki je dkivi preden si je pustil ono kozjo bradico... : D

Erik-Ero
Erik-Ero Day 1,897, 04:39

v+s

head1991hunter
head1991hunter Day 1,897, 06:02

Imate prav ja sliki je naša Ljubica (:

mojlek
mojlek Day 1,897, 07:03

super! : )

NoldorValum
NoldorValum Day 1,897, 10:15

Tole ni ne ljudmila ne jeluseva tole je kr lepo Kahl Rhjavc

Stara Mama
Stara Mama Day 1,897, 10:35

v+s

krasevec
krasevec Day 1,897, 10:57

v s

volfi
volfi Day 1,897, 11:30

v+s

tiln
tiln Day 1,897, 12:29

vote

Wizard6.2
Wizard6.2 Day 1,897, 13:32

v+s namen dosezen

Silvo Leban
Silvo Leban Day 1,897, 15:29

v+s.ko sem gledal tvoje slike mi je spomin ušel nazaj v tista leta,ko smo se borili za našo preljubo domovino.Sam sem bil na zahodni meji,vendar napetost ni bila nič manjša,četudi nismo( v zgornjem posočju) ustrelili nobenega metka,vsaj zanalašč ne.Napetost,ki jo čutiš v napadu na karavlo,kjer so tvoji letniki in se zavedaš,da imaš z razliko na vežbe pravo municijo v puški je ogromna,pritisk pa tudi.Ko se karavla na koncu preda in ko prideš zraven vojakov in jih čuvaš,potem pa izveš še drugo plat zgodbe,ki ni nič manj strašna od svoje.Sam sem jim takrat rekel,vi vsaj greste domov,sam ne vem kdaj pojdem in res je bilo tako.Vojaki so dobili civilko,mi smo pa ostali notri in držali pod zasedo drugo kasarno.JBG tko je bilo.Lep članek.

Ice Killa
Ice Killa Day 1,897, 16:03

Gabi se mi tvoj keltski križ, ki ga imaš za profilno.

p0luks
p0luks Day 1,897, 16:08

vote

btw google ne prepozna te slike od judmile

pa kak se konca zgodba? zdej si nas sam na mamu, we want more

mufekk
mufekk Day 1,897, 21:17

...i do not need more of the story...! napeto do konca...!
bravoo ( za odlikovanje in za udeležbo na pravi strani bojne črte !)
...ali ni škoda, da ni več obrambna ministrica - ljubica mi je bila bolj všeč med vojaki, kot na parlamentarni klopi...?!!!!

Drugakava
Drugakava Day 1,898, 01:19

cool, vote + sub, že čakam novi članek

ikus_suki
ikus_suki Day 1,898, 03:18

Vrnite nam Slovenijo, za katero smo se borili!

Colonel Bruce
Colonel Bruce Day 1,898, 03:59

big vote, dobero je opisoval tale 21 letnik zadeve pred bojem, vsak ačast!

head1991hunter
head1991hunter Day 1,898, 06:06

@ice killa, meni je tvoj medvedek prav všeč. Sicer pa ni treba smetiti tukaj z takšnimi bedarijami, lahko ignoriraš zadeve (:

Hvala vsem ostalim, posebej tudi tebi @Silvo Leban, super spomini. Tudi pri nas so imeli v kravli očala za nočno gledanje naši pa brez vsega, pa nakoncu je karavla (hvala bogu) bila osvojena brez poka.

nejc1986
nejc1986 Day 1,898, 08:05

@Silvo Leban, glede na sliko je očitno, da nisi domoljub.

Solinar
Solinar Day 1,898, 09:51

Še živo se spominjam vsega in tale prispevek mi je obudil dogajanje

cvicekk
cvicekk Day 1,898, 09:56

super spomini...

 
Post your comment

What is this?

You are reading an article written by a citizen of eRepublik, an immersive multiplayer strategy game based on real life countries. Create your own character and help your country achieve its glory while establishing yourself as a war hero, renowned publisher or finance guru.