Join the new world

Pozdravljeni, igralci in igralke eRepublika. Že dolgo časa nisem spisal ničesar, eden izmed teh razlogov je, da igre preprosto nisem igral, sicer je tudi zdaj ne igram aktivno, ampak sem se odločil, da malce prebudim svojo pisateljsko žilico in poskusim opisati prihajajoče spremembe, ki bi lahko zatresle situacijo v eRepubliku, točneje na karti esveta. Ta šok bi se lahko preusmeril tudi na Slovenijo, v kolikor ne bomo zgradili zadošnjo varovalko v obliki diplomatske mreže, ki bi nas v morebitnem napadu obranila pred cunamijem kakšnega močnega nasprotnika. Trenutno se ni potrebno bati, ampak spremembe bodo prišle in Slovenija se lahko zaradi svoje izjemne geopolitične lege in recipročnega zagotovila s Švico in Avstrijo, da dobiva njune surovine, nemudoma znajde pod napadom kakšnega oportunističnega agresorja. Ampak pustimo Slovenijo za zdaj, govora bo bolj o svetovni ureditvi in kaj se lahko obeta na kratki in kaj na dolgi rok. Dejstvo ostaja, da so se karte v celoti premešale in tiste države, ki so v tej delitvi izostale, bodo hotele svojo pogačo - podobno kot Nemčija pred 1. svetovno vojno, ko je hotela zamujeno nadoknaditi s subtilno, nato odprto agresijo proti tistim, ki se s tem niso strinjali.

Kakšne obete lahko torej pričakujemo?
Srbija, Slovenija in Madžarska so kot dominatne države v osrednji Evropi priložnostno izkoristile dominacijo Asterie in si s pomočjo bodisi prijateljskih, vazalnih ali oportunističnih izmenjav, kjer je nekaterim državam grozilo surovinsko enoumje, in so v zameno za okupacijo teh regij, ki bi/bodo postale surovinsko bogate, sprejele od okupacijskih držav "cekine". Na kratki rok je to seveda zagotovilo za okupacijo določenih regij, na dolgi rok pa lahko nekatere izmed držav, ki so si pridobile surovine na račun držav, ki jih je vodila ideja pohlepa, zagotovijo več surovin, kot bi jih sicer same zmogle dobiti.

Če si je Slovenija z diplomacijo zagotovila izjemen izplen s temi novimi spremembami, pa si je Poljska to zagotovila na povsem drugačen način. Na zahodu je Nemčija po obdobju relativne "finlandizacije", kjer se je prilagajala svojim močnejšim sosedom in ostajala bolj ali manj nevtralna, prešla iz ozemeljske suverenosti na bitko za življenje, kjer ji preostajajo zgolj dokaj nerelevantne danske regije - kakorkoli bolje od ničesar. Če opazujemo poljske akcije, se že kaže relativno nov, morda za nekatere nerazumljiv trend, ampak dejstvo postaja, da bo v kratkem orožje popolnoma devalvirano, ker bodo vse najmočnejše države imele maksimalen oz. blizu maksimalnega bonusa. Surovinski bonus na hrano bi lahko kaj kmalu prevzel primat, kar je Poljska morda začutila, ko je šla zavzemati Litvo. Slednja je kot edina država za vse svoje regije izbrala surovinski bonus, ki povečuje proizvodjo hrane.

Nevarnost se poraja, da v kolikor ne bomo previdni pri izbiri nasprotnikov in prijateljev, se lahko podobno pripeti nam. Torej Sloveniji kot državi, ki bi lahko postala del tarč za okupacijo.

Magnetna inverzija geopolitične mape
Če je bila včasih ključna pot do Francije in v tem primeru Nemčija ali Italija zgolj pot do te tarče, je sedaj postala nerelevantna. Relevantna je zgolj v tej meri, do katere je sklenila dogovor s Srbijo ali morda tudi Madžarsko. Surovinsko je postala izropana vseh ključnih strateških, eksluzivnih dobrin, ki se zdaj nahajajo v večini izmed najmočnejših držav. Izguba ključnih strateških surovin Franciji omogoča precej miren prehod v to novo obdobje geopolitične porazdelitve surovin. Francozi ne bodo več okupirani v tolikšni meri.


Kot lahko vidimo, Srbija in Grčija ohranjata dominantnost na Balkanu, medtem ko s Hrvaško velja nekakšno nenapisano premirje, ki ustreza obema poloma. Srbija je prevzela nadzor nad Bosno, Hrvaška je prevzela nadzor nad Črno Goro in tako sta obe državi žrtvovali prijateljsko državo za vzpostavitev "polov interesa". Srbiji je odprta pot na zahod in si deli oblast nad Italijo s Slovenijo, Francijo nadzira lastnoročno in zahodneje okupira Španijo. Situacija se na kratki rok naj ne bi pretirano spremenila. V centralni Evropi Madžarska nadzira Nemčijo in Nizozemsko, ki sta zamenjali oblastnika po nadvladi Asterie nad Poljsko. Ključ za povezavo ostaja Avstrija, na vzhodni meji se Madžari širijo v dele Ukrajine. Poljska je po porazu z Asterio bila primorana spremeniti svoje geopolitične cilje in je naredila geopolitični pivot z zahoda na vzhod. Najprej je izdala Litvo, nato Slovaško. Surovine, ki ji bodo manjkale, bo nadoknadila še z nekaterimi izdajami v prihodnje - morda pot prek Rusije do ZDA ali pa pot v Skandinavijo? Če že nimaš prijateljev, zakaj skrivati, da jih tudi nočeš, po takšni linijo razmišljanja verjetno gredo Poljaki. Slovenija ostaja stisnjena med srbo-madžarski-hrvaški sendvič in ohranja nadzor nad pomembnimi surovinami v Švici in Avstriji, južneje bo potreben diplomatski dogovor s Hrvaško.

Mesto Francije z vidike surovinske strateške pomembnosti so prevzele ZDA. Verjetno se ne bi preveč zmotil, da bo v kratkem odnos med Asterio in Pacifico razpadel in da bo tarča kakšnega napada Amerika sama s strani nezadovoljne države, ki si ni pridobila potrebnih surovin. Prijateljstvo med državami je stvar interesa in ko se skupen interes porazgubi, se odnos ohladi in sčasoma preidemo do odprte vojne. Sevrnoameriška celina lahko torej v kratkem ponovno doživi okupacijo vseh svojih regij - ali pa vsaj tistih ključnih. Države, ki so šibke, in imajo za eRepublik standarde ogromno regij, so precej mikavne tarče za okupacijo, kakor nam priča primer Kitajske, ki se okupatorjev ne more znebiti. Če ima Slovenija 6 originalnih regij in je okupirana, mora zmagati isto število bitk, da jih v celoti osvobodi in je zatorej proces osvobajanja lažji kot v primeru Kitajske ali ZDA, ki imata obe več desetero regij vsaka in je proces osvobajanja daljši in proces branjenja okupiranih regij lažji, če je država močnejša od okupiranca. Pri Sloveniji je potreben le električni sunek, medtem ko pri ZDA in Kitajski in ostalih državah, dolgotrajna enakovrednost s svojim nasprotnikom, drugače se proces osvobajanja nemudoma izpridi. Sicer pa lahko sklepamo, da so ustvarjalci igre hoteli preprečiti celovite okupacije držav, s tem da so dali v glavne regije vseh držav surovino, ki jo imajo vse.

Ali te surovinske spremembe pomenijo konec pretiranih surovinskih ekspanzij in silovitih implozij velesil?
Ja in ne, s tem da se velesile ne bodo toliko podajale za orožarskimi surovinami, ampak za tistimi, ki omogočajo bonus na hrano. Inteviziteta bojevanja ne bo tolikšna, bitk bo manj, če pa bodo, bodo precej bolj pomembne. V trenutni obliki, v kakršni se nahaja eRepublik, to igralski bazi ne ustreza, ker so preostali moduli nerelevantni in v kolikor se bo napoved, da bitk ne bo toliko, vendar bodo bolj naelektrene, izkazala za pravilno, bo potreben poseg v ostale, predvsem ekonomski in politični modul, da se ohrani smiselnost (in konfliktnost?) igranja.

Konkretna predstavitev, kdo ima katere surovine in kako to v trenutni obliki lahko pomaga spremeniti karto esveta, se mi ne zdi smiselna, ker bodo bonusi in plusi teh surovin, ki jih imajo dotične države, postali jasni šele z implementacijo surovinskih sprememb v igro. Kdo bo dobil kaj, je odvisno predvsem od vojaške moči, medtem ko kdo bo obranil kaj, je odvisno od alianse, v kateri je in kje se nahaja. Slovenija ima v tem kontekstu izjemno zaželjeno lokacijo, saj smo stisnjeni med dva zaveznika (in sovražnika na jugu), kar ohranja Slovenijo varno pred kopenskimi posegi na naša ozemlja. Ohranjanje trenutnih prijateljev in status quo odnos s Hrvaško je tisto, kar bi nam moralo biti v našem interesu.

Lepo vas pozdravljam,
Howly