Vrste diplomacij

Day 2,172, 11:54 • Published in Slovenia Slovenia • by Ice Killa

Diplomacija je v eRepubliku prisotna že vse od nastanka. Iz začetka mogoče ne v tako stabilni in redni obliki, namreč tudi ni bilo potrebe po tem. Majhna baza igralcev, majhne diplomatske zahteve, dva močna pola brez srednje poti. Sčasoma se to razblini, ko dobiš množico igralcev, ki vsaka stremi k izpolnitvi svojih ciljev. Glavni akterji seveda morajo potemtakem v svoj koncept prevlade vpeljati vnaprejšnje verjetnosti, kako lahko posamezna poteza razblini njihove upe po svetovni prevladi. Nazorneje bi to lahko pojasnil s primero Grčija in Makedonija ali Bolgarija in Turčija. Pari držav, ki se preprosto ne mešajo, na tebi je, da izbereš kombinacijo, ki ti prinese glavno nagrado.

Sovraštvo je lahko prisotno, ampak prepogosto se je izkazal rek, da je sovražnik tvojega sovražnika tvoj prijatelj, iz tega je nastala povezava med Makedonijo in Bolgarijo. Zanimiva anekdota je recimo, da je prav zaradi makedonskega porasta v moči na koncu Bolgarija tudi zapustila takratni ONE. Državi sta bili sovražnici, a sta nato našli skupne sovražnike; nista pa našli skupno prijateljstvo. V diplomaciji ne obstoji - nikoli ne bo.

Uvod zgoraj je zgolj nek pokazatelj, kako točno države kreirajo svojo odvisnost od drugih in v zameno zahtevajo surovine. Romunija se ni povezala s TWOjem zaradi naklonjenosti, temveč ker je ugotovila, da je bolje imeti dodatne surovine in biti v sovražni aliansi kot biti v prijateljski in biti pod okupacijo.

Iz mojih nekajletnih geopolitičnih izkušenj opazovanja eRepublik držav pa tudi delovanja diplomacije v resničnem življenju sem prišel do zaključka, da postoji več vrst zunanjepolitičnih aktivnosti.

1. Diplomatski nemoralnež
Primer nemoralneža v diplomaciji je Poljska. Poljakom nikakor ni v interesu ohranjanje dolgoročnih prijateljstev. Recimo raje, da ohranjajo povezave za različne možnosti. Povezava s Španijo daje več maneverskega prostora, hkrati pa omogoča več pritiska na zavezništvo, da se podreja npr. poljskim zahtevam.

Prijateljevanje s Srbijo bi lahko najlažje opisal s soočenjem dveh kmetov na šahovnici. Ne moreta se pojesti, ne moreta se premakniti, ohranjata status quo. S Srbijo so drugače rečeno povezani zaradi skupnih interesov. Primer tega bi bila povezava med Savdsko Arabijo in Ameriko v resničnem življenju, prva prodaja nafto, druga kupuje nafto in preprečuje vdor kitajskega vpliva na Bližnji vzhod. Obe strani profitirata, pravo prijateljstvo pa nikdar ne bo prisotno.


Tipični primer diplomatskega nemoralneža je Poljska.

Karakteristike diplomatskih nemoralnežev so predvsem šibki sosedi, manipulativna diplomacija in inteligentni posamezniki, ki zasedajo vrhovne položaje. Pogosto so predsedujoči dokaj nevplivni ali pa izbirajo zunanje posameznike za širjenje vpliva dotične države širom mednarodne skupnosti.

Najpogosteje imajo odlično geopolitično lego in se ne zavedajo muk manjših ali slabše lociranih držav, zato imajo precejšnje pomanjkanje empatične misli in razmišljajo skrajno diktatorsko, enoznačno in egoistično. V kolikor si diplomatsko nemoralna država zada zunanji cilj, torej poleg držanja vseh surovin pomaganje svojim prijateljem proti motiviranemu in močnemu nasprotniku, pogori na celi črti. Ker ljudje niso vajeni delovati v timskem duhu.

2. Mišica
Srbija je tipični predstavnik diplomatske opcije, ki jo osebno imenujem "mišica". Pogosto imajo ti tipi držav slabo geopolitično lego, namreč so obkroženi s številnimi močnimi državami. Notranja trenja so stvar vsakdanjika, imajo tudi pomanjkanje odločne diplomacije. Če se morebiti pojavi izkušena diplomatska ekipa, nemudoma sledi vzpon med glavne velesile v mednarodni skupnosti.

Inteligentni in zviti posamezniki so redki, glavni cilj, v kolikor so prijateljski s katero izmed držav države mišičnega tipa diplomacije, je popolna podrejenost. V kolikor to ni prisotno, smatrajo tisto nacijo za uporniško in izdajalsko.


Srbski pristop je najpogosteje "brute power".

Pretirano se sklicujejo na vojaško moč ali številčnost, diplomacija je sekundarnega pomena. Vseeno pa kljub pomanjkanju močnih retoričnih sposobnosti najpogosteje dobijo tisto, kar so si zastavili.

Primer takšne države v resničnem življenju bi bila recimo nekdanja Sovjetska Zveza ali Kitajska.

3. Diplomacija preteklosti
Le kdo ob tej besedni zvezi ne pomisli na Hrvaško? Pretirano sklicevanje na čast in pretekla dejanja, če ne bi bilo resnično, bi bilo smešno. Pri državah, kot je Hrvaška, je življenje v prejšnjem veku precejšnja težava. Imajo določene posameznike, ki so močni ali pa dobre politične voditelje, ampak to je vse stvar preteklosti.

So relativno izolirani, predvsem po lastni zaslugi, in so sovražni do vseh, ki so jih kadarkoli izdali. Torej karikirano gledano do polovice sveta. Države, ki se rade sklicujejo na leta, ki so že pretekla, so izjemno zamerljive. In ne preveč zaželjene tudi med tistimi, ki jih potrebujejo oz. so v navezi z njimi.

Načeloma imajo države, ki gojijo ta tip diplomacije, slab geopolitični položaj in so prisiljene v improviziranje. Torej kolonije v antični Grčiji, v eRepubliku hrvaška selitev sprva v Mehiko nato v Indijo. Države tipa Hrvaške v tej igri imajo rade ob sebi šibkejše države, ki jim dajejo občutek pomembnosti in moči (vazali Aten ali Šparte v RL za primerjavo).

Tipičen primer tega v resničnem življenju bi bili recimo antični grški polisi oz. današnja Grčija.

4. Diplomacija izgubljenosti
Premajhni, da bi bili glavni igralci na igrišču. Preveliki, da bi bili enotni. Slovenija je nekakšna definicija tega tipa eRepublik diplomacije. Značilna je dobra diplomacija, s sposobnimi posamezniki, a vendar obstajata (najmanj) dva pola, ki se nenehno medsebojno kritizirata. Cilj medsebojnega obtoževanja ni konstruktivnost in pot v boljšo prihodnost, temveč boj za oblast in občutek psihološke prevlade.


Slovenija je primer globalnega nepomembneža, ki je še vedno dovolj velik za notranje spore.

Značilna je dobra geopolitična lega, ki omogoča preveč ležerne svobode in posledično ustvarja konflikte in neenotnost. Takšne države po definiciji nimajo močnih sovražnikov, če pa jih imajo, so enotne le za kratek čas, ko je to potrebno. Nato zopet po starem principu.

Sloveniji bi se lahko v tem pogledu pridružila Velika Britanija, tako v RL kot z vidika eRepublika.

5. Diplomacija zahrbnosti
Interesi, interesi in še enkrat interesi. Poglavitni cilj za vse večne čase. Španija je glavni pokazatelj. Značilna je neka relativna pomembnost, moč, ki lahko prevesi tehtnico na stran enega ali drugega pola. Zatorej tudi tolikšna pomembnost (in možnost izigravanja sistema).


Španci premorejo nekaj izvrstnih posameznikov, a kaj ko svojo inteligenco uporabljajo za manipulacijo svoje poti na vrh in bi po potrebi menjali med zavezništvi, ko in če bi bilo to potrebno.

Odlična geopolitična lega, z zavezniki na obeh straneh, kar povzroči moralni konflikt interesov. Država se ne nagiba niti na eno niti na drugo stran in ohranja politično nevtralnost. Del določenega pola je samo zato, da ni del drugega. Glavne velesile so jo potegnile medse, čeprav je uradno sploh ne bi smeli smatrati kot tako zaradi hlinavosti.

Premore genialne stratege in politike, ki delajo, vsaj mislijo tako, zgolj v interes države, četudi na račun diplomatskega omadeževanja.

Italija med prvo svetovno vojno je tipičen pokazatelj te diplomacije zahrbnosti, ki je glavni moto prav tako Španije v eRepubliku.

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly