Join the new world

Ok, končno sem našel malo motivacije in, mogoče, malo teme za kakšen krajši članek. Dan se mi je, danes, začel po manj kot treh urah nočnega počitka. Vstal sem ob 4:10, da sem se pripravil za službo, ki je 48 kilometrov od mojega brloga, v Kranju. Vse še spi, moja družinica še sanja anje pravičnih.
Pred odhosom še na hitro pobašem par kosov kruha ter kokošjo pašteto (ne, ni ironija, ta kokoš je s hrvaškega dela, zanjo sem pomendral majhno hordo glodalcev), se napravil v uniformo, zmetal vse potrebno za v službo v avto ter prižgal motor. Mimogrede, brlog je bil zasnežen. Kaj za vraga dela medved zunaj v takem vremenu?!?

Sedem v avto in dam kontakt. ok, prva postaja - petrol; rezerva mi sveti, kar se ni že dolgo naredilo. No, po počasni vožnji po nepluženi cesti, samo rahlo zvoženi, končno zavijem na avtocesto in se zapeljem na pumpo, ki je še ne 1 kilometer od dovoza na AC. Napolnim rezervoar, sedem v avtomobil ter se odpeljem naprej, seveda počasi, cesta ni ravno briljantno splužena - a vsaj vidi se, da je plug peljal mimo. Po radiju je moreča glasba, ki me nehote zaziblje v premišljevanje o dogodku izpred šestih dni. Ob 5:45 v soboto je v nesreči med Kranjem in Naklim umrl moj sodelavec.

Seveda je to povzročilo tudi nemalo nevšečnosti nam, ostalim, pa tudi vodji fizičnega varovanja, saj smo ostali na delovnem nalogu le še trije, od tega eden dela le dnevne izmene. otresem se misli, ko ugasnem radio ter nadaljujem s previdno vožnjo proti Kranju. Še dobro, da v RL ni enako, kot ER življenju, saj bi gotovo zgrešil odcep, če bi bil v cirilici.

Služba je bila naporna, se je pa kmalu pokazalo, da bo večer še bolj razburljiv, ko sem opazil, da smo v dvojni bitki - eni za koroško in drugi za našo obglavljeno kuro.

Na srečo je bilo dela toliko, da nisem imel časa mislit na jezo, ki me prevreva ob vedenju, da imamo tako gnusno srečo pri izbiri prijateljev; Bolgarija in Brazilija, obe razbijateljici Phoenix zavezništva, obojim smo pomagali, pa tudi oboji so se odločili za napad z nožem v hrbet. Kaj so prebivalci teh dveh držav res enaki strahopetci, kot hrčki, da si upajo napadat le parkrat šibkejše od sebe in še to v jatah, kot sardele? Resno, kakšni strahopetci morajo to biti, da mora bit država 5x šibkejša preden si jo drznejo napasti in še to šele, ko je ta država že vpletena v vojno?!

Torej, končno se mi zaključi izmena. Odpeljem se domov ter razmišljem, kako bi najbolje izkoristil te boje, katere bom imel. Zaklel sem se, da ne bo milosti. Bojeval se bom do zadnjega atoma moči.
Pridem domov, seveda je najprej na vrsti večerja v stilu "ne joči peter", nakar grem prebrat pravljico hčerki. Sinček medtem leži na postelji, se smeje, čeblja in brca z nogami. Moram prebrat Arielo, med branjem si zamišljam, da so na toneči ladji ostali tisti presneti hrčki in, da jih danes ne bom več videl. Napaka... Po tem, ko preberem pravljico, seveda, sledi ujčkanje sinka in končno se tudi zadnja dva člana družinice spravita med pernice.

Končno, nekaj časa zame! Grem na Irc, hitro medtem pripravim par mitraljezov in spuszim kratek rafal v hrčke v koroški regiji. Nato me oskrbijo s kruhom, orožja še nisem uspel na novo kupit. Ukaz je, seveda, sekaj do 52%. Vse lepo in prav - a sekamo proti - HRČKOM! Kakšen je bil uspeh, lahko ugibate.


Sledi jeza, ko dobimo spremenbo prioritete s koroške na kokošjo zadnjico.

Kupim tri tanke, vodja delitve mi na hitro dopolni zalogo kruha ( skupno smo dobili po 150 na aktivnega borca ), na hitro se okrepčam in jo mahnem še čez prelaz Vršič, kjer že vidim, da se je nabrala skupina makaronarjev.
Komanda, ki sem jo dobil, ker ne vzdržim več zaradi zaspanosti po dolgem dnevu, je izjemomaa "sekaj". V času pisanja se več ne spomnim koroškega vpliva medtem, ko za primorsko vem, da sem kar krepko udaril glede na to da mi je ostalo le 120 zdravja na voljo. Sekam, številke naraščajo... Pridem do konca razpoložljivega hranjenja. Zdravje na 24, influence 7574. Vem, da ni to nič posebnega a normalno je moj influence pod 5k, na 30 bojev komaj na kakih 7k. Počasi se mi adrenalin spusti, vem, da več ne zmorem. Kar je, je. Ostali bodo morali nadaljevat boj brez mene.

Med ukazi Poljakov sem, med tem, opažal, da se bodo borili proti Brazilcem. Prav tako Španci, vsaj glede na to, kar se je nanašalo na ukaze MoD teh držav. Tudi, če bomo napadani v hrbet, se torej naslajam nad vedenjem, da se naši možni zavezniki borijo proti izdajalcem, ki nam niso niti povedali resnice. Tu lahko rečem, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj - čeprav mu tega ne pokažem ali tega on niti ve ne. Če torej Uspemo porazit Italijo, lahko mogoče izsilimo tisti beli tip premirja, ko je v tem primeru vse na mejah izpred začetka našega napada.

Za danes sem vas dovolj utrujal. Bravo vsem borcem, dajte jim vetra in lep večer še naprej.

Hvala vam, braaćo Srbi, na vašoj pomoći. Thanks, eHungary, for your assistance. Thanks, ePoland and eSpain, for hurting Brazil.

May all your battles end in success.