Vemo, kaj ste zagrešili prejšnjo sredo

Day 2,041, 14:52 • Published in Slovenia Argentina • by Novljan

Leto je naokoli, meseci tečejo in dnevi se skozi vrata neskončnosti zlivajo v enakomerno mešanico časa. Ura bije, minutni kazalec se premika s težo izrečenih sodb. Poletje. Dekleta zopet krasijo ulice in ne morem si kaj, da ne bi vsake toliko naključni mimoidoči potežkal levo ritnico. Sedim sredi gostilne in srebam pivo. Temperatura se približuje vrelišču, v beznicah nimajo klim. Samotna žarnica z aluminijastim kitajskim slamnikom obseva zatemnjeni konec pulta in parira skozi smogasta okna bleščečemu nepovabljenemu soncu.
Da sem prvi je naključje. Senca zlivajoča se z ozadjem prisede. Cen1. Nikoli ni bil rad na tapeti zato mu biti skrit ni težko. Povešena glava se stisne poleg. PWhite. Belinko že dolgo časa ni videl drugega sonca kot tistega na vremenski napovedi računalniškega ekrana. Okrogla kljuka na vratih pusti v razpadlem opečnatem zidu globoko vdrtino. Skozi prostor se razlije visoki glas srbske turbofolk pjevaćice z nepobritimi nogami. Madafakr. Skozi belo spodnjo majico mu seva zlata veriga. Popackan prsni koš ne moti velikega duha, kot tudi ne vstop, kot on temu pravi, "v stilu".
"Jel štajerc došao?"
Ave-imperator. Zadnji člen verige v zadnjem trenutku sporoči, da bo zamudil. Slutim težave.
"Ne bo ga," odgovorim "a začnemo?"
Rahli zgibi zbranih glav mi pritrdijo.
"Cen1 me je prejšnji teden kontaktiral s strani države. Potrebovali naj bi veliko količino žita. Pripravlja se airstrike, mobilizirali so tretji korpus proizvajalcev. S poceni surovinami naj bi bili pripravljeni že pojutrišnjem. Seveda je povdarek na poceni."
"Samo ne moj da se dira moju Bosnu," vskoči Madafakr.
PWhitov obraz se skremži v odvračajoči nasmeh. "Pusti ga da dokonča no. Neotesanec. Torej...kaj sledi? In kje v sliko vstopimo mi?"
"Prodajali bomo žito. Pokupili zaloge in preko skladišč po nizkih cenah vrnili nazaj državi. Izguba bo 50%, državno vračilo 125%. Višek si razdelimo na četrtine, 5% ostane za težave, pobeg in morda impregnatorja."
"Saj res, kje pa je ave?"
"Ga nisi ti kontaktiral, cen?" Vrnem mu milo za drago. Moj instinkt se ni motil. Nekaj se zagotovo pripravlja.
"Poslal sem mu začetno ponudbo in navedel tvojo številko, mislil sem, da je ostal v kontaktu le s teboj?" Cenovo namerno podaljševanje samoglasnikov mi dodobra nažira živce. Očitno še ni prebolel tistega incidenta v Čilu.
"Od njega nisem slišal vse do danes, ko mi je sporočil, da bo zbor preskočil." Nepredvidljivi molk je zapolnil leseni kotiček.
"Nič hudega" nadaljuje Pwhite "glavno je, da smo tu štirje. Z manjšo ekipo bi stvar težko izpeljali. Torej smo zmenjeni?"
Prikimali smo. Vsak preko svojih kanalov se bomo naslednjih nekaj dni skrivali v napol zapuščenih stanovanjih in, če dobro poznam Madafakrja, dodobra pozlačenem hotelu.

Luna je osvetljevala pločevinaste strehe dolge vrste pokončnih stavb. Grozne arhitekturne napake so odbijajoči lesk kovin sevale preko ozkih hodnikov med njimi. Ura se približuje polnoči. Štiri silhuete z maskirnimi kapami preko obraza se stiskajoče premikamo do širokega dovoza. Tovornjaki bodo začeli prihajati čez približno pet minut.
"Cen, odpri zapornico, PWhite, razdeli dovoz za prihajajoče in odhajajoče, Madafakr, ti se postavi sto metrov naprej po makadamu in jih usmerjaj. Ne pozabi pregledovati izkaznic."
Pošiljke so začele prihajati. Skozi jasnost noči se zvrhano polni tovornjaki sprehajajo in razkladajo poleg ogromnih skladišč. Devet tisoč ton na enoto. Država obvlada nenasitnost. V soju halogenskih luči so se skladovnice žita prelagale iz kupa na kup. Delali smo potiho in hitro. Zarisujoče se sence na pustih kovinskih ploščah ohranjajo prisotni strah v absolutni pripravljenosti. Trznil sem. Iz daljave prihaja vpitje.
"POŽAAR, POŽAAAAAAAR, POŽAAAAAAAAAAAAR!" Trenutek vkopanosti, nato singularna misel o tem, da takšnega sranja pač ne potrebujemo. Panika. Vnelo se je robno skladišče številka 11.
"Videla sva dva moška, kako sta v delovnih oblekah podtaknila požar. Tovornjak sta pripeljala preblizu, zato je eksplodiral še preden smo uspeli pogasiti plamene." Iz prestrašenega obraza delavca veje resnica.
"In požigalca?"
"V vsespološni paniki sta pobegnila. Oprostite, gospod"
"Brez panike," ju potolažim. "Odpravita se h kolegom, prisedita na enega izmed tovornjakov in se odpeljita, še prej k meni pošljita PWhita, cena in Madafakrja."
Težave so se iz obzorja podtaknile direktno pod kup suhega žita. Očitno korupcija v tej državi še ni poražena.
"112 gasilci, želite?"
"Pozdravljeni, na tej strani Novljan, v Prekmurju je zagorelo skladišče žita, Cesta Miroslava pokojnega, prosim pohitite."
"Enota za posebne primere bo odposlana takoj, gospod."
"Hvala."
Iz zrtja v nebo dotikajoče se plamene me zbudi znan glas.
"Frka braćo, a?"
"Očitno res. Hiter krizni sestanek, Madafakr, zapri dovoz in preusmeri tovornjake, povej jim, naj se ustavijo v bližnji dolini na ranču Krvavica, cen, pokliči vlado, naj ustavijo dovoz svojih ljudi in prestavijo operacijo na jutri, PWhite, preglej ceno žita, sumim, da se bo dvignila. Nekdo želi prodati robo po višji ceni kot jo je dobil. V petnajstih minutah ne želim tu videti nikogar drugega kot pa nas in gasilske patrole."
"Kaj pa požigalca?"
"Strahopetca sta najverjetneje že na poti domov. Sedaj ju nima smisla več iskati. Podvizajmo se."

Oglušujoče rdeče-plavo svetlikanje se je porazgubilo v moči širjajočega se ognja. Iz dveh gasilskih avtomobilov sta izskočili posebni ekipi. Hidrantov jim ni bilo potrebno iskati, saj so bili taktično nameščeni ob robovih vmesnih prehodov. Štirje smo stali ob strani in opazovali hektične priprave. Zasliši se krik.
"Neeeeeeeeee, sranje, stranje, sranje, neeeee."
"Kaj je skofjaloka?" privzdignem glas.
"Sranje, sranje, sranje....še nikoli se mi ni to zgodilo. Moja brizga...moja brizga ne brizga!!!"
Na presenečenje vseh zbranih je skozi cev priteklo le za kapljico vode. Očitno so bile prirpave daljše, kot smo si mislili. Zaprli so nam vodovod.
"Poskusi naslednji hindrant," zakriči Manični poet "ali pa ne, podžgi, požgi!"
"Menim, da je tvoje obnašanje, Manični, nadvse polarno, kot je polarnost našega pogašanja ognja, ki po kategoričnem imperativu v misli Marxove dialektike ustvari paradoksalno nihanje med dobrim in zlim." Howly. Preimenovani Ice Killa je po velikem fiasku 2012, ko je pustil izgoreti hišo med jadikovanjem nad filozofsko neprimernostjo usode, je zopet dobil službo. Posebna enota eSlovenskih gasilcev. V kotu opazim skrivajočega SmoothZigo, sluteč po razporejenih načrtih na zelenici zopet premišlja o diplomatski efektivnosti svoje poteze. ebutaljib kot vedno od daleč poskuša s pljunki pogasiti požar med vpitjem glasnih ukazov. Nekdo zgoraj nas zagotova nima najraje. V obupu se obrnem k PWhitu.
"Kaj se dogaja na trgu?"
"Cena je narasla. Preveč žita je ostalo tu. Abutre in družina Colonel ter MilanCHO alias Professor AK-47 prodajajo svoje zaloge. Država jih je bila prisiljena vse pokupiti. Očitno je bil to že od začetka njihov načrt."

"Sranje," zakolnem. Potrebujemo čudež.
Skozi prasketajoče uničevanje ogna se znova razlijejo sirene. Mimo nas v oblaku prahu prihiti do vrha napolnjen djeep. Iz prtljažnika iskoči ave-impregnator.
"Pa kje si bil ti, pi*da ti materina. Proklet štajerc en!" Živci so prvemu popustili cenu.
"Čujte toti, se fam globoko oproščam, samo sem zmolil dve k svetemu Gutmanu čujte. In pripeljal okrepitve."
Odkrije se nam še preostanek četverice. Dkivi že dodobra nadelan, urejeni mufekk in na palico se opirajoči Solinar, za njimi še zvesti picopek Erik-Ero. Očitno bo tokrat požar pogašen. Skozi naraščajoči dim se zaslišijo rezka povelja. Odhitim odpirati rezervno zaporo na bližnjem jezu. S stalnim dotokom vode je požar pod kontrolo v naslednjih dveh urah, a škoda ostane. Poklapani se odpravimo v pisarno.

"T-h-o-r pa kaj ti tuki glumiš gljivo jeb* ti majkicu."
"Dej pust ga na miru Madafakr," živčno odgovori PWhite.
"Torej," začnem "očitno se nas je nekdo odločil zajeba*. Imate kakšno idejo?"
"Kot sem ti že prej dejal sem opazil, da je na trgu vodstvo SD-ja državo prisililo v odkup dragega žita. Očitno zopet perejo denar."
"To je odkril PWhite. Madafakr, cen1, imata kaj? In kje za vraga je ave?!"
Medtem ko omenjena odkimavata skozi odprta vrata vskoči ave-imperator. Hitro zaloputne in s teatralno gesto pokaže na široki nasmešek segajoč od ušesa do ušesa. Očitno nekaj ve.
"Tisti spredaj...je naš?"
"Da," mu odvrnem "t-h-o-r je tu že od pamtiveka."
"Ravnokar sem izvedel, toti je špijun."
Skozi priprta vrata se zasliši topotanej nog, Madafakr z ubijalskim pogledom plane preko hodnika v lov za ubežnikom.
"Pa še nekaj je, čuj." na mizo vrže kup razprtih dokumentov. S prve strani se sveti sivo-črna gorila. "Opica je f eSloveniji. Od fčeraj."
Tako torej, si mislim. Karte so znova na mizi. Lov se začenja.


V tem novem izjemnem delu vas podam na zgodbo o pogumni, sedaj že petorici, ki je 20.6.2013 znova neustrašljivo lovila kriminalce, ki eSlovenijo ropajo upa in obupa ter nas pustijo tam, kjer je najtežje živeti. Nekje na sredini. Vse kar je napisano se je v resnici zgodilo, izmišljenega ni nič, vse osebe so resnične, karakteristike tudi. Vem da se z objavo podajam na nevarno pot prevar podkupovanja in nasilja, vendar mora resnica priti na plan, zločinci, za petami smo vam!

Do nadaljevanja vas pozdravlja najbolj seksi del petorice (in vsi preostali), Novljan.

P.S.
Vlažne device vabljene na spodnji naslov.
Ulica Blažene Marije vnebovzete 14
2000 Celje

P.P.S.
In sedaj, himen. Opa, himna.
http://www.youtube.com/watch?v=UD4hbnflruY&NR=1&feature=endscreen