Romantika z rožicami

Day 1,770, 12:07 • Published in Slovenia Slovenia • by Ta likozarjev

.. Torej, minilo je kakšne 3-4 dni, preden sem zbral pogum in se odločil, da zavrtim njeno številko na mojem »pametnem« telefonu. Vtimpkam in pritisnem na zaslonu, kjer piše call (ne lastim si iPhona), ter prislonim telefon k ušesu. Počakam nekaj sekund in nato slišim zvonenje na drugi strani. Bip.... bip.... bip.... bip.... bip.... bip.... Postal sem živčen in ni trajalo veliko časa, ko se je moj notranji jaz oglasil: »Kaj sploh poizkušaš? Tako ali tako veš, da se nebo oglasila, ali pa ti je dala napačno oziroma kreno številko, katera sploh ni njena.« Ravno ko me je notranji jaz prepričal že k temu, da naj odložim slušalko, se je na drugi strani oglasil nek znani zvok: »Prosim?« Svojemu notranjemu jazu sem hitro rekel: »Fuck you, I won this round!« in odgovoril z: »Živjo, Domen pri telefonu, zadnjič si mi v kafiču na listek poleg smajlija napisala še telefonsko številko.« Hitro se je spomnila kdo sem in kam me ima za uvrstiti. Vprašal sem jo, če jo pri čem motim (moja navada da to ljudi ponavadi sprašujem, pomoje je to podedovano po mami) in ko mi je odgovorila da ne, sem pričel z tako imenovanim »small talkom«. Vprašal sem tiste običajne stvari, kot so, kaj delaš, kako si kaj... No po kakšnih 15-20ih minutah sem jo vljudno povabil na »pijačo« v petek zvečer v lokalnem baru v Kranju. Mirno je privolila in ko sva se zmenila še za uro, sva počasi zaključila pogovor. Ko sem odložil telefon, sem se ulegel s hrbtom na posteljo in pogledal v strop. Kar nisem in nisem mogel verjeti kaj mi je uspelo. Končno se enkrat ni vse »sfižilo« proti meni. Mogoče je pa to moj trenutek? Zabičal sem si, da si napak ne smem privoščiti in da če se pač bodo zgodile, bodo sankcije. Heh. Zunaj se bliska in grmi, tole morm hitro spisati do konca... Dolgo časa sem premleval njene besede izrečene v celotnem pogovoru (bila je trenutna obsesija, ponavadi se mi to ne dogaja). Torej čas je mineval in glej ga zlomka, že je bil petek. Po eni strani sem bil vesel as fuck, da je končno napočil ta dan, po drugi strani pa sem tudi skoraj živčnega fasal. Neverjetno kako se na neko situacijo lahko različno odzivamo ne? Doma sem bil iz šole že kar zgodaj (med 1 in 2 uro popoldne). Malček sem lenaril (gledal kaj na Tvju oziroma gikal brezvezne igre). Ko je bila ura okoli 6, sem se odpravil pod tuš in se uredil (saj grem vendar na zmenek, bemtiž se bom pa ja uštimou). Okoli 7 ure sem se odpravil na bus. Bus pelje mimo neke cvetličarne in nahitro sem se odločil, da punci kupim še en šopek rož. Na naslednji postaji sem se ustavil in odšel peš do cvetličarne in kupil šopek rdečih rož. Ko sem prišel nazaj na postajo, sem ugotovil, da pride naslednji bus šele čez 30 minut, jaz moram biti pa že čez kakih 20 v Kranju. Bemtiž kaj pa zdej? Hvalabogu je Stražišče blizu Kranja in traja peš pot le kakih 20 minut, toliko kto mi je manjkalo. Odpravim se na epsko potovanje, po klancu (stopnicah) dol, čez most čez Savo in v klanec gor. Hodil sem umirjeno, ker nisem za noben denar hotel »zašvicat« oziroma priti zadihan na zmenek, ampak na tempo pa sem le pazil. Ko sem po kakih 20ih minutah z šopkom rož le prilezel na vrh klanca, me je Nika tam že čakala, sedela je na klopci, z nogami v X položaju (prikupno ne?). Počasi in neopazno sem se ji približal (z glavo je gledala v tla) in jo potrepljal po rami. Presenečno se je obrnila in se brž nasmehnila, ko sem pred njo stal z rdečim šopkom rož. Podal sem ji šopek in jo pospremil v bar. Tam sva čepela dolge 4 ure, klepetala in se smejala, nato pa sva šla še na polnočni sprehod po Kranju (romatičnost je bila prisotna). Ko sva prišla nazaj na najino izhodiščno točko (tam kjer sva bila zmenjena za rondevou) je med nama nastala tista »awkward« tišina. Ko so naposled le pripeljali njeni starši na dovoz, se je poslovila z tistim nežnim angelskim glasom, se mi zahvalila za vse in me (zame) nepričakovano poljubila na desno lice. Oba sva zardela (kar je pomoje normaln?) in ni bilo 10 sekund, ko je že sedela na sovoznikovem sedežu, me gledala in se mi prijetno smehljala. Ko se je odpeljala izven dosega mojih oči, sem od veselja skoraj zavriskal, ampak sem kmalu spoznal, da nisem sam v okolici, zato je zavrislak in skočil od veselja moj notranji jaz... Se nadaljuje..


To je vse, upam da čimveč votate, komentirate, shoutate in podobno...
Top pesem, poslušana med pisanjem tega članka je: Chiquitita skupine Abba

Foxy Lady, ki krasi današnji članek pa je Keira Knightley 🙂


Spisal Ta likozarjev