Priprave na napad in Razočaranje

Day 948, 03:35 • Published in Slovenia Slovenia • by Pinky&Smart
Razočaranje na Škotskem

25. Junij 2010 – 10.00 Slovenija, Maribor

Ob pogledu v daljavo si lahko videl dolgo kolono tankov in motoriziranih vojaških enot, ki so se počasi pomikali proti vojaški bazi. Po zraku so leteli helikopterji in pristajali na označenih mestih. Nekaj tisoč vojakov je hodilo peš po ozkih blatnih poteh. Obrazi vojakov so bili razočarani, le redko kje si lahko slišal kakšen kratek pogovor.

Desetnik: »Res ne vem kaj se dogaja. Borili smo se na Škotskem in kar dobro nam je šlo, potem pa so preklicali ukaze in nas brez besed poslali z bojišča domov. Razočaran sem, ker jih nismo zadržali«

Vojak: »Res je, upam le da se bliža dan ko bomo lahko stopili na Poljsko zemljo in se jim maščevali«

Desetnik: »Pred tem pa nas čaka še Hrvaška«

Vrata vojašnice so se odprla in vojaki so začeli vstopati. Motorizirana vozila so se napotila v garažne prostore. Razočaranje je bilo čutiti še dolgo potem.








Priprave na napad Hrvaške

25. Junij 2010 – 18.00 Slovenija, Maribor - Vojašnica

Po nekaj urah počitka so vojaki nekako potešili tisto razočaranje, ki je sledilo po porazu na Škotskem. Na ukaz generala so v veselem vzdušju na dvorišču vojašnice čistili blatno orožje. Vsi so se zavedali, da bi moral v prihajajočih tednih ali celo dnevih slediti napad na Hrvaško v katerem bodo lahko sodelovali. To jih je gnalo, kljub temu da so vedeli, da bo borba vse prej kot lahka. Upali so, da bo to čiščenje orožja zadnje pred napadom na Hrvaško.

V zabavnih temah ob čiščenju se je slišalo veliko pogovorov.

Vojak: » Koliko ljudi si že spravil pod rušo?«

Stotnik: » Haha, več kakor ti sigurno.«

Vojak: »Mogoče res, vendar bo vsak Hrvat, ki ga bom jaz poslal rakom žvižgat dvakrat več vreden.«

Stotnik: » Vseeno me ne boš nikoli dohitel.«

Vojak: » Bomo videli.«

Popravljanje uničenih vojaških vozil, čiščenje helikopterjev, pripravljanje streliva,… Vse je kazalo na to, da bo dan D prišel hitreje kot bi si lahko zamišljali.



V pisarnah vodilnih so zvonili telefoni, osebje je tekalo sem ter tja, usklajevali so načrte za napad. Naročanje orožja, streliva, dodatnih pušk, prve pomoči, uvajanje novih vojakov vse to in še več je potekalo v tako kratkem času. Srbija, Madžarska in vsi ostali zavezniki so bili v nenehnem kontaktu. Prek raznih video konferenc so se predsedniki držav menili koliko financ bo potrebno in kdaj bo najboljši čas za napad. Vzdušje je bilo hipnotično, vsi so delali v pričakovanju nekega višjega cilja.

V večernih urah so se luči v vojašnici ugasnile, v pisarnah se je le še kdaj zaslišalo zvonjenje telefona. Vsi so bili brez moči. Vse svoje napore so vložili, čaka pa jih še več takih dni. Vendar je moralna vzdržnost bila vedno na vrhuncu in vsi so se zavedali zakaj delajo vse to.

Zvonjenje telefonov je potihnilo, računalniki so se ugasnili, le še nekaj uradnikov je pregledovalo papirje ob soju namizne svetilke. Po zvočniku se je zaslišal glas poveljnika, ki je vojakom povedal, naj se napotijo v spalne prostore.

Slovenska zastava se je počasi spuščala po drogu, vojašnico pa je objela noč in mraz.