Prihodnost je v sanjah

Day 1,960, 15:45 • Published in Slovenia Slovenia • by Dauk.94

Lep pozdrav eSlovenija!

Jst bi pa rad z vami delil eno »prigodo«, ki se mi je v kratkem zgodila. Pa nebom kar direkt povedal, ker bi blo prekratko. 🙂 Upam da vam bo ušeč 😉 Pa začnimo.

Vsi kdaj sanjamo. In ko sanjamo, se lahko v te svoje sanje zelo vživimo. Ni vedno tako, se pa zgodi. Verjamete, da imajo vsake sanje pomen? Da je vsako naše »videnje« nekako povezano z našo preteklostjo ali pa celo prihodnostjo? Nekateri izmed vas verjamete, nekateri pač ne. Mogoče se vam še ni sanjalo nič primernega. Ali pa se vam je, pa se tega ne spomnite. Večino naših sanj namreč pozabimo v kaki uri od takrat ko se zbudimo. Nekatere sanje pa nam ostanejo še dolgo v spominu.

No, pri meni je bilo takole.
Sredi noči, nekaj dni nazaj, sem se zbudil, zavedajoč se svojih sanj. Bile so sanje o lepem dekletu. V bistvu je bila na pogled čisto običajna punca. Vendar v tonu njenega pozdrava sem se zavedel da je prava. Vendar, kot se običajno rado zgodi, se ravno v najlepšem trenutku zbudiš. Hotel sem si priklicati v spomin njen obraz ter okolje v katerem sva se srečala. Obraza se nisem in nisem mogel spomniti, vendar sem si dobro vtisnil v spomin njeno silhueto. Vedel sem tudi, da sva se srečala nekje v naravi. Bila je pomlad, srečala sva se na ozki gozdni poti, ki je veselo vijugala med čudovitim travnikom polnim rož in kristalno čisto reko. Ko sem nazaj zaspal, sem si želel da bi se te sanje vrnile. Vendar je bilo upanje zaman, in dekle se je izgubila s tisto nočjo. Vendar mi te sanje niso dale miru. Znova in znova sem si pred oči poizkušal priklicati njen obraz. Hotel sem znova slišati njen glas. Naslednjih par noči sem v sanjah zaman taval po jasah, gozdnih poteh, ob rekah… Vse to zaman. Take punce ni bilo več nikjer drugje. Ko sem skoraj obupal pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Dekle, ki sem jo tisto noč izgubil v sanjah se je vrnila. Le da tokrat v resničnem življenju. Tudi narava je izginila in kjer je bil v sanjah travnik, je bila tukaj cesta. Vendar ko sem jo videl, sem takoj prepoznal njeno postavo in obraz. Naenkrat je vse imelo svoj smisel. Nebeško lepo dekle je stalo pred menoj. Tokrat naj me nihče ne zbudi. Hočem jo objeti in nikdar ne izpustiti.

Tako sem začel sem verjeti, da se s trudom in vztrajnostjo da doseči veliko stvari. Od takrat ko sem jo izgubil, pa čeprav sem jo videl le v sanjah, sem dobil drugačen pogled na svet. Naučil sem se, da ima vsaka stvar, vsak predmet, vse kar nas obdaja, vse, prav vse, ima svojo skrivnost. Skrivnost, ki jo ljudje v današnjem naglem ritmu življenja ne opazimo. Niti pomislimo ne nanjo. Kako lepši bi bil svet, če bi se vsak izmed nas znal za trenutek ustaviti. Pogledati na stvar z drugega zornega kota. Vem, sliši se brez veze. Ampak ni. Ljudje smo preveč zagledani sami vase. Ne sprejemamo drugačnosti. Svet sprejemamo tako kot ga nam predstavijo naši voditelji, nadrejeni, skrbniki… Izjeme so redke. Redke so tudi zato, ker se v družbi počutijo zapostavljene. Ker družba od njih zahteva »normalnost«. Monotonost. Dolgočasno življenje (Tukaj bi vas opomnil da je o podobni temi »normalnega« življenja pisal tudi slavni pisec člankov za razvedrilo ljudstva, skofjaloka). Kdor je drugačen, in hoče živeti zanimivo, drugačno življenje, ga družba počasi prične odrivati v pozabo. Škoda. A ne bi bilo lepo če bi bilo ravno obratno? 🙂

TO BE CONTINUED…..

Ah, dost je blo za ta članek. Mal sm se razpisau, naslednjič pa nadaljevanje.