Join the new world

Po dolgem času, delno tudi na prošnjo Orinde se vam ponovno oglašam.
Vzrok mojega molka je povsem tehnične narave. Po dolgoletnem služenju se je mojemu računalu dokončno zapletlo in silikonski možgani so odšli na servis na Ljubljansko barje (deponija komunalnih odpakov komunalnega podjetja).

Igral sem sicer na ipadu ki je povsem sposobna naprava vendar kaj več kot klikanje je muka. Kot sem slišal so dali v starem Rimu kristjanom na izbiro ali pisati članek na ipadu ali v areno k levom. Zgodovona govori samo o areni z levi, tipkanja po ipadu nihče od eminentnih zgodovinarjev ne omenja.
Pa naj si bo dovolj uvoda in preselimo se na članek ki že nekaj časa zori in vre na mojem podstrešju.

Oproščam se za pravopisne in oblikovne napake ker pišem članek na sposojenem prenosniki, ki je samo korak pred prej omenjenim gizmotom.

Živim v majhni deželici ki pa je žal narobe svet.

Preden zvesti bralci začnete z branjem naj poudarim da nisem ne levi ne desni ne srednji ne rdeč ne bel ne rozapikčast ampak star izmozgan izkoriščan delavec ki ga bolijo krivice kakeršnekoli barve naji si že bodo.
Moj namen ni žaliti nikogar ki živi pošteno in ne po načeloh narobesveta pa naj si ga bodi tudi rozapikčast.

Mraz je stisakal da so v ljubljanskem živalskem vrtu pigvini padali v podhladitveni šok vendar je na ulicah vrelo. Slovenskemu narodu je kakor se je zdelo je dokončno prekipelo. Zbudil se je duh Gubca, ki mu je mimogrede za zgodovinsko nepučene prekipelo zaradi desetine mi pa smo že zdavnaj čez polovico, in narod se je odpravil na cesto. Pa ne proti rdečim, belim,rozapikčastim, sivokodrlajsastim in ostalim iz širokega barvnega spektra ampak proti krivici. Ljubljana je dihala z Mariborom in priključila so se ostala mesta po narobesvetu.
Rahlo zmedeni Miličarji so na nič hudega slutečih sedečih tlačanih porabili zaloge solzilca, ki je z pretečenim rokom ležal v skladiščih še iz časa juge in izgubili še tistih nekaj točk, ki so jim ostale od osamosvojitvene vojne. Čeprav so cel čas jokali o mizernih plačah niso zato udarjali nič bolj poredko ali manj boleče a narod tlačanov (pustimo par bedakov ki se vedno najdejo ob takih dogodkih) je udarce prenašal stojično in ponosno brez uporabe kmečkega orodja. Verjetno so sekire podarili etnološkemu muzeju, vendar tudi motorka je ob kmečkem uporu jako priročno orodje.

Tresla se je gora a rodila se je miš. Eni so odšli, drugi so prišli a ista pašta vsi.

Nekaj kujonov ki bi za pol bolšo davčno napoved dobilo v normalni državi deset let zapora je navidezno odšlo, tlačani so se umirili in kravana gre naprej.
Stvari ki so v normalnih ureditvah kaznive so v mojem narobe svetu samoumevne če ne celo pohvale vredne. Tlačani nasedajo starim trikom in floskulam kako bo bolje vendar se nič ne spremeni. Tragikomika celotne zgodbe je še toliko globja ker smo prepričali sami sebe da je tako prav. Delam kot obiralec bombaža pred 200 let ali kopač premoga iz romana germinal in se prepričujem kako je to dobro, saj imam vsaj službo. Gospoda ki je zrela za deset let strogega zapora nas prepričuje kako nam je dobro oni pa so žrtve. Vsak dan gledam nijihovo mizerijo. Siromaki se vozijo v avtomobilih brez strehe, jedo plesniv sir, pijejo samo staro vino ob sebi pa imajo podhranjene gospodične ki nimajo niti za krilo preko kolena.
Cveti dobrodelnost vendar iz napačnega razloga. Dežela ki ima veliko dobrodelnosti naj se zamisli kaj je z njo narobe. Nikjer in nikoli ne smejo biti otroci lačni, delavci ki trdo delajo ali so celo zaradi prej omenjenih na robu preživetja ne smejo ostati lačni. Državi ki dopušča lakoto otrok in starih izmozganih delavcev se reče lahko samo narobe svet.
Tlačani so se umirili in pozabili na polovico, ker so jim naložili še več in samo še čakam izjavo kakšne izmozgane starke ki bo za pop tv izjavila : samo da ni vojne. (še pred dvajsetimi leti je kričala:ali smo se zato tolkli)
Takoj se bo našel nekdo ki bo začel odkopavati brezna in zasute tankovske rove in preštevati kosti. Vodje narobe sveta dol mi visijo in domobranci in partlizanci in ta roza pikčasti in ta sivokoderlajsasti. Dajte mladini delo, državljanom dostojne pogoje za preživetje in končno začnite deliti pravico z istimi vatli.
Podprite inovativne posameznike, ki so si z lastnim znanjem in delom ustvarili predvsem dobro ime. Pustite gospodarstvenikom da se ukvarjajo z gospodarstvom vi pa si kupite par kompletov lego kock in se igrajte narobe svet.

Vendar hudič jim ne da miru ni še naprej nas prepričujejo o neumnostih ki jim ne verjame nihče več. Ukrepi so čedalje bol absurdni in skregani z logiko. To me spominja na zgodbo osamosvojitve daljne afriške otoške države kjer so se črnci osmosvojili izpod tiranije kolonjalistov. Takoj so sprejeli zakon da v tej državi živijo samo črnci. Po par mesecih evforije so videli da brez belcev ne bo šlo zato so sprejeli dopolnilo. V naši državi živijo samo črnci neglede na barvo kože. Ali vam je to kaj znano. Prihranili bomo pa če vsi pocrkate. Očitno so se učili pri znanem ameriškem genaralu ki je dejal: naučili jih bomo demokracije pa če vse pobijemo.
Narobe svet se je zvlekel v glave vseh ki imajo vsaj občutek da se lahko oglasijo. Ni važno kakšne klobase prodajajo. Ker sem zapriseženi tehnik se bom navezal na zadeve iz moje stroke. (električar pa ne tisti iz šale o mujotu i fati…….mujo pride k fati in ji pravi…..znaš fato da je haso peder…a fata njemu……a ja sam stalno mislila da je električar)
Vetrne elektrarne ne bomo gradili ker se ptiči zaletavajo v vrteče rotorje in nastane pokol. Kot sem zapisal v enem od prejšnjih člankov sem videl poplavo vetrnic in nikjer sledu o kupih pobitih ptičev. Ko že človek misli da je slišal vse se najdejo še lovci, ki neumnost dvignejo na nov nivo in nas začnejo prepričevati kako taka vetrnica moti divjad . Zaradi hrupa ki ga vetrnica ustvarja povsem zmede naravni vzorec obnašanja divjadi. Ravno danes sem se peljal mimo edine vetrnice na krasu in zagotavljam vam na nisem videl nobenega zmedenega srnjaki ki bi spolno nadlegoval ovce ki so se mirno pasle pod prej omenjeno motilko možganiskih valov divjačine. Vrjeto ovc ne moti ker so že po naravi ovce. Dobil sem šeen dokaz kako živim v narobe svetu.

Po pokojnem očetu, naj mu bo lahka zemlja sem podedoval en ar (1ar) gozda. Sicer ne vem če zato ne bom dobil pravice do svojega lova saj sem veleposestnik z gozdom, kar bi bila v narobe svetu logična posledica, čeprav ne kažem pretirane volje da se pridružim obroženim pijancem ki gredo preko gozda v najbližjo gostilno in jih morajo še v mrliški vežici pribiti v krsto da jih psi ne zvlečejo v kuhinjo ker misli da so pijani. Vendar to ni poanta prej začetega. Od naše narobedržave sem dobil odločbo spisano na treh listih a4 format o katastrskem dohodku. Zraven so bile priložene tri položnice. Dve sta bili prečrtani na tretji pa je bil napisan znesek 1,25 evra. Zraven je bil priložen pravni poduk da se lahko na znesek pritožim v roku 14 dni. Kot pravi državljan narobesveta sem se pritožil in kot razlog navedel ča lahko prej omenjeni znesek plačam v dvanastih obrokih. Ker živim v narobe svetu odgovor še čakam.
Pa bom počasi zaključil ker bom očitno delal do poznih 80 let. Nihče mi ne bo upal ugovarjati ker se bodo vsi bali da me bo užgala kap zaradi starosti. V službi me bo vsak dan obiskal tisti švaba alzheimer, in vsak sodelavec mi bo neznanec, po končanem delu pa me bo doma čakalo kosilo ki mi ga bo skuhala šestdeset let stara hči z doktoratom in postregel sin v poznih petdesetih zmagisterijem. Skupna točka z hčerjo….oba brez dneva delovne dobe.

Samo naivni mislijo da bo do sprememb pripeljala politika. Do sprememb lahko pride samo če tako hočejo ljudje.....politiki je za vaše blagostanje toliko kot je coca coli za vašo žejo.....važno da kupite. Islandija je na pravi poti iz narobe sveta.

Pa lep pozdrav iz narobe sveta