Join the new world

V službi domovine

Ljubljana, Vojašnica 30.6.2010

Sonce, vročina, sopara. Že na vse zgodaj zjutraj smo tekli okoli vojašnice po suhi zemlji ob tem pa nas je gnal poveljnikov glas. Znoj nam je kapljal z obraza, vendar nismo niti za trenutek smeli pomisliti na to, da bi se ustavili. Po nekaj urah teka smo končno zaslišali odrešilni zvok sirene, ki nam je dal vedeti da smo si zaslužili počitek. Odšli smo pod prho nato pa smo se zbrali na dvorišču. Dan je bil peklensko vroč, hkrati pa je bilo čutiti nervozo v zraku.

Po novicah iz Latvije smo bili zadovoljni saj so si zaslužili natanko tisto, kar bi se moralo zgoditi z vsako članico ki izda zavezništvo – izbris. Nekaj časa smo se pričkali o tem zakaj naš bataljon ni bil poslan v bitko, saj so si fantje želeli izprašiti nekaj izdajalskih riti. Po nekaj minutnem pričkanju nas je tudi to minilo in zopet so se pojavila vprašanja »Zakaj čakamo?«, »Kaj se dogaja?«, Je kaj narobe?«. Vsi smo namreč potihoma razmišljali o tem zakaj čakamo na okupacijo Hrvaške, kaj se dogaja z stotniki, da so zadnje čase precej živčni in ali je kaj narobe z generalom, ki ga že nekaj dni nismo videli.



V vojski si lahko vedno potihoma razmišljal tudi o stvareh, ki so ti bile prepovedane. In to razmišljanje je med vojaki krožilo že kar nekaj dni. Čeprav so vsi toliko obljubljali napade in boje se ne dogaja nič. Ležimo v senci in gledamo okoli sebe ter potihoma upamo, da se bo sprožil alarm, ki bo napovedal dan D. In čakanje se je vleklo v nedogled s tem pa se je širila tudi nervoza.

Kasneje tega dne so sledile še strelske vaje in taktično bojevanje v katerem smo že tretji dan preučevali možne taktike ob začetku okupacije. Zdelo se nam je da poznamo že vsak kotiček Istre, Like in Gorskega Kotarja na Hrvaškem.



Helikopterji so se svetili v popoldanskem soncu, tanki so samevali v garažnih prostorih, puške so bile pripravljene za hitro uporabo. Vse je bilo pripravljeno na napad, le ukaza ni bilo slišati od nikoder. Dvom je bil vedno večji in enake novice so prihajale iz Srbije, kjer ni bilo nič bolje. Obljube so potihnile, vzkliki so zamrli, upanje je ostajalo, vendar je bilo z vsakim dnem manjše.

Fantje že nekaj časa niso občutili pravega pomena borbe in željni so bili dogajanja ob katerem ti zavre kri v žilah in poskoči adrenalin, medtem ko ti švigajo metki ob glavi. Vse skupaj pa je še bolj napeto, ko se začneš zavedati da na ta dan čakamo že ogromno časa.

Ob koncu dneva smo salutirali slovenski zastavi, ki se je ob spremljavi himne počasi spuščala po drogu. Zavedali smo se, da smo v službi domovine.