Join the new world

Nisem mu povedala kaj me teži. Saj bo minilo. Saj sploh še ne vem kako bo bilo, pa že vlečem črte.

Ko bi bilo vsi dnevi taki, kot so bili ta teden. Ponedeljek se za spremembo ni vlekel, vse se je naredilo sproti in zato tudi v petek ni bilo potrebno podaljševati .

Vsak dan sva se videla z Ethanom, saj je ta teden še izkoristil, da se je dokončno namestil. V petek me je prišel iskat v službo, da sva izkoristila podaljšan vikend.

Odšla sva na sever Anglije. Windermere. Koča ob vznožju griča, spodaj pa jezero in pristanišče. Sobo sva najela po občutku, ko sva se vozila. Starejša gospa nama je ob večerji razlagala o kraju in zgodovini, kaj si je vredno ogledati. Zjutraj, po zajtrku, ko sva dobila še zadnje napotke, sva se s trajektom zapeljala čez jezero in nadaljevala pot skozi vasice, v neznano. Vsake toliko časa je ustavil na razglednih točkah, kjer sem občudovala razgled. Tako lepo me je objemal. Tako lepo mi je šepetal.

Kako mi je lepo. Ta občutek, ko sva se ujela, začutila, na trenutke je že kar srhljivo ampak nikoli si nisem predstavljala, da obstajajo tudi taka prijateljstva. Ker to sva še trenutno. Zaupa mi in jaz mu zaupam in počasi hodiva naprej.

V nedeljo, ko se je poslavljal pa »V sredo popoldan si vzemi malo časa, da te bom videl«. »Kako prosim? Kaj ne začneš jutri?«

»Ja, začnem, ampak sem prevzel mesto v podružnici, ker, ne me razumeti narobe, ampak nisem vedel, kako se bo vse izšlo. Kako bom lahko delal, če vem, da si ti blizu. Upam, da…«

»Hvala. Tudi mene je motila ta misel. Kako delati in se pretvarjati, ker nebi rada, da naju vsi vlačijo po zobeh. Hvala!« sem skakala od veselja okoli njega. Iz obraza sem mu razbrala, da ni pričakoval takega odziva ampak, potrebno je imeti meje, prostor zase, pa četudi je to služba. Se nikamor ne mudi.

Sedaj pa komaj čakam sredo.