Join the new world

Pa je le prišel ta dan, ko se bo vrnil on.

Pretekli tedni so minili tako lepo in hitro. Saj vem, da mogoče preveč upam, vendar, tako lepo je bilo ko sva se slišala. Čisto vsak dan. En večer, po pogovoru sem imela občutek kot, da bi bila z njim poročena že najmanj deset let in je on le na službeni poti in se kmalu vrača domov.

Pogovori z njim so vedno tako odkriti in ne zameri mi, ko sem jezna, žalostna, tudi ko je tema neprijetna, boleča, s pogovorom obrneva vse te negativne občutke v veselje, varnost, srečo. Čeprav ga ne poznam ga pogrešam.

"Se ti po glasu sliši, da danes nisi najboljše volje". "Ne, samo predstavitev me čaka in čakam še določeno poročilo, katerega moram vključiti in"… "Zapri oči in globoko vdihni", mi je rekel. Takrat sem zaprla oči, globoko vdihnila in imela sem občutek, kakor da stoji poleg mene in kot bi nežno položil roki na moja ramena. Take stvari pa mi naježijo kožo.

Sedaj pa sem na letališču in čakam. Je še več kot pol ure do prihoda, vendar nisem hotela zamuditi. Kako bo, ko se bova videla? Ne vem, pa bi zelo rada vedela. Me bo objel? Poljubil? Želim si vse in še več.

Na tabli se je že spremenil status in letalo je pristalo, še čez kontrole in bo tukaj. Že dolgo nisem bila tako na trnih.

Z naloženim vozičkom je prišel skozi vrata in počasi sem stopala do njega. On pa je kar pustil voziček sredi poti in hitro zakorakal. Tako sva stala, drug drugemu nasproti in se nasmihala. Stopil je še korak bližje in me objel. "Tako sem vesel, da te vidim", mi je šepnil na uho in me kar ni spustil. Ko sem hotela narediti korak nazaj in mu uiti iz objema me je s prsti na rahlo pobožal po levem licu in na desnega dal poljub. Jaz pa sem stala. Ta njegov nasmeh, ko je odhajal po voziček. Ko je ponovno prišel do mene me je prijel za roko in odšla sva proti izhodu.

Kakšne imava načrte za prihodnost? Ne vem in me tudi ne zanima, ker bom uživala sedaj v tem trenutku.

Konec...