Join the new world

Obžalujem. Obžalujem pretekli konec tedna. Šele sedaj se zavedam velikost svojega domotožja. Pogrešam. Pogrešam vse. Pred odhodom sem uživala tukaj, sedaj pa mi predstavlja praznino. Želim si njega, nekoga, kogarkoli.

Ta petek je bil prvi, ko sem se dobila le na eni pijači in dokaj hitro zaključila večer. Takih sobotnih juter nisem vajena, saj sem bila budna že na vse zgodaj. Običajno vsaj do osmih, no malo preč, spim. Vstala sem, si skuhala kavo, natočila v svojo najljubšo skodelico, vzela s seboj zavitek cigaret in se odpravila ven. Na zrak.

Sonce se je počasi kazalo na obzorju, ko sem sedela na klopci ob kanalu, pila kavo in si prižgala cigaret. Tisti prvi globoki vdih, prvi dim. Zaprla sem oči in se zamislila, kaj vse bi lahko bilo če bi vztrajala, če bi verjela, zaupala. Nič se nebi spremenilo, vse bi ostalo isto, le še na slabše bi šlo. V tistem trenutku, ko poči, se izreče veliko, obljube so enormne, vendar pa neizvedljive. Vsega ni mogoče izvesti.

Gledala sem v daljavo in se zasanjala v praznino. Kako lepo bi bilo če bi bil nekdo tukaj, poleg mene. Da bi skupaj občudovala kako se prebuja nov dan, ko občutiš žarke, ki ti grejejo hladno lice, opazovala kako se sonce odbija od vode ter kako tok lomi vse in ustvarja pisane vzorce. Ne bom več samo sedela in čakala.

Vstala sem in se odpravila domov. Tuš, telo, lasje, vse sveže, rdeča barva oblačil, da me spravi v boljšo voljo in potem hitro po telefon in zgodnji zajtrk v predmestju. Samo odposlala sem sporočilo kdaj bom v J.P.-ju, pa naj pride tisti, ki je že vstal.

Ana in Mark sta že čakala, ko sem vstopila in imela sem občutek, da se za njiju noč še ni končala. S tako vnemo sta mi pripovedovala kaj vse sem zamudila. No, kdaj pa kdaj si lahko vzamem tudi malo časa zase, da se naspim, je bil moj odgovor, saj naslednjič sem poleg.

Po zajtrku pa hitro na tram do mesta, v službo. Vem, sobota ampak, moram opraviti eno malenkost. Med potjo sem pisala po beležki, kako bi začela, kaj bi ga rada vprašala, kaj bi rada od njega. Želi on kaj od mene? Kaj želi od mene? Eno noč? Eno leto? Odvisno. In če je res poročen? Si želim biti ljubica? Se skrivati in čakati na ukradene trenutke? Po drugi strani pa je igra varnejša, vse je jasno, saj se že takoj na začetku ve kaj lahko iz tega nastane. Nič. Pravila so jasna. Torej tudi to ni slaba rešitev za neko krajše prehodno obdobje. Začrtano imam, samo še oblikovati moram in izpeljati do konca. Kar bo, naj bo, vendar kmalu, ker se mi ne ljubi več čakati.

Ko sem se pripravljala, da začnem pisati pa dobim pošto. Od njega. Kratko in jedrnato.

Tukaj je moja številka. Pokliči me. Je dokaj nujno. Pa pridna bodi, Ethan.

Zakaj? Oh…