Join the new world

Vsak dan se kaj novega naučim. Tako mi je zanimivo, ko slišim kako sočno besedo, ki je specifična le za to območje in katere ne najdem v slovarju. Tako mi jih je prijetno poslušati, ko so dobre volje, jezni, razdraženi, ko letijo iz njih same lepe besede. Vse skupaj deluje kot prijetna melodija, katera mi privabi nasmeh na obraz. Poudariti moram, da sicer ne poznam pomena vsake besede ampak po koščkih se na koncu lahko sestavi celotna slika.

Res se trudim in vidim, slišim kako moj govor napreduje, vendar pa dvomim, da bom kdaj vsaj približno osvojila njihov dialekt. No, če razmislim, je tudi za Gorenjce značilno, da kdaj pa kdaj pojemo kakšno črko, vendar pa ti tukaj pojejo več kot polovico besede, četrtino črk spremenijo in iz tistega kar ostane pa ugotavljaj kaj so želeli povedali.

Tako, kot mi ločimo narečja, tako tudi oni locirajo nekoga. Čeprav, če mene vprašate, po vsem tem času mi je še vedno vse isto. No edino severnjaka spoznam takoj. Tako kot Prekmurec izstopa.

Zanimive so mi razlage kako jih ločiti med seboj. Tisti, ki živijo na tej strani kanala izgovarjajo trde r, katere raztegnejo, pri onih iz druge strani pa je r skoraj neslišen, potem pri tistih na jugu iz a nastane e, razen v primeru ko je a poleg i, potem izgovorijo bolj na j in tisti iz vzhoda so pa razred zase in jih nihče ne razume. In kako naj jih potem jaz?

Obstaja recept, preverjeno deluje, po kozarcu ali dveh se hitrost njihovega govora upočasni in takoj jih bolje razumem. Prav tako moji možgani po kozarcu ali dveh začnejo, čudežno, delovati hitreje in moje dojemanje in dešifriranje je učinkovitejše. Paziti pa je potrebno, saj se ne sme pretiravati, kajti po štirih kozarcih začne naglo padati njihova izgovarjava in tudi moje dojemanj se upočasni in potem se slišijo samo še o, e, a ter mogoče kak r, f in d. Učim se. Počasi. To ni tako kot v šoli.

Še bolj se bom morala potruditi, saj pri privzemanju njihovega naglasa nisem še zadela pravilnega poudarjanja. Trenutno me ocenjujejo, v večini, da prihajam iz jugovzhodnega dela države, čeprav sem na nasprotnem koncu. No vsaj izgubila sem balkanski naglas. Tudi to je nekaj.

V službi, če se potrudijo, zmorejo govoriti tudi razločno, počasi, pravilno. Skoraj tako, kot sem se naučila v šoli, vendar pa se to redkokdaj zgodi, saj so večino časa utrujeni.

Kako govori on? Lepo, čeprav ga že tako dolgo nisem videla, se z njim pogovarjala, da počasi že pozabljam, vendar pa še vedno upam, da ga kaj kmalu vidim. Samo toliko, da se mu zahvalim za priložnost. Za nove dogodivščine.