Join the new world

Življenje tukaj je popolnoma drugačno, kot sem si predstavljala. Tu v službi vse poteka tako zelo umirjeno in počasi. Prepočasi. Vsi so tako uglajeni in prijazni. Mogoče že kar preveč in še vedno se zalotim, kako čakam in gledam kdaj bom padla nazaj na realna tla. Nisem navajena takega miru. Tudi družba s katero se večkrat odpravimo na odmor skupaj mi pravi naj se sprostim. Naj se prepustim toku. Njihovem toku. Le kako če sem tujka in tudi vedno bom.

Druga kultura, drugi ljudje in navade. Upam, da bo čas pokazal svoje, saj sem počasi sem začela dvomiti o svoji odločitvi.

Spoznala pa sem njihov vzorec dela, kateri mi ni pretirano všeč. Trenutno jih ocenjujem kot, da bi vsi samo hodili po sestankih, opazovali in komentirali a konkretnega dogovora nebi sprejel nihče. Lepo in prav, vem, da je potrebno pred začetkom določiti pravila igre, vendar pa pretiravajo. Pogrešam staro službo in akcijo.
Ko tako opazujem sodelavko za sosednjo mizo, kako piha, kako ji je vse odveč kar dobi za nalogo. Pa vem kaj dela in kakšne naloge dobiva. Zame bi to predstavljalo slabo uro dela, ona pa potrebuje cel delavnik, pa še za naslednji dan ji malo ostane. Konec dneva je tako utrujena, da takoj odhiti domov na počitek. Ampak moram priznati, da je ona en tak poseben primer.

Če povzamem in seštejem, ob tem izpustim njeno pihanje in opazke, v enem dnevu od različnih ljudi slišim najmanj 54 krat kako so utrujeni, jaz pa jih gledam in se čudim. Začenjam že razmišljati, mogoče to pomeni kaj drugega, je morda to kakšna koda za gremo na naslednji sestanek ali pa zmanjkalo mi je prostora na listu in rabim novega. Ne morajo biti izčrpati od sedenja in prelaganja papirjev, ker polovica v tem oddelku, kjer sem jaz, dela natanko to.

Pa da ne bom kritizirala načina dela, njihove delovne navade niso nič slabše ali boljše od mojih, so zgolj drugačne. Čas razporedijo drugače. Jaz hitro začnem in umirjeno dokončam, oni pa ravno obratno. Počasi na začetku, ker je rok še daleč in je še dovolj časa za vsaj osem sestankov, kjer se je potrebno dogovoriti ali bo najprej ime in nato priimek ali pa ravno obratno, ko pa se bliža rok pa papirji, miške in tipkovnice kar letijo po zraku in je vseeno, tudi če se začne z barvo las. Zanimivo.

Pa da ne bo vse samo o službi lahko še malo povem o družabnem življenju. Lepo je.
Hvaležna sem Ani za povabilo in hvaležna sem njemu. Če nebi bilo nje, nebi spoznala njega, nebi dobila informacije za prosto mesto, nikoli nebi sama začela iskati službe tu. Sedaj pa sem tu in uživam. No, vsaj poizkušam.

Še lepše bi bilo če bi kaj videla njega ampak bo čas tudi za to prišel. Upam.