Join the new world

Bilo je nekje februarja dalnega leta 2010 ko jaz pa en frend sedima v enem kafiču na kjer pač skoraj vsakodnevno gnijemo in razglablamo o raznoraznih stvareh ob kavi in se pogovarjama, da bi se lahko že enkrat zmenli in šli nekam skup en izlet v neko tuje mesto. In frend reče kaj če bi šli v London. Čeprav sem jaz že bil tam že leta nazaj nekje pri starosti 12 al 13 sem bil za saj takrat itak nisem vedo kaj delam v Londonu pa še to sem bil samo 2 al 3 dni. Hitro vzamema v roke telefone in začnema pisat ostali družbi sms-e kdo bi šel polek v London. Po nekaj dneh se nas te le zbere pet folka, ki bi šli v London. Dobimo se spet v tistem kafiču in začnemo delati plan. En frand pa frendica, ki sta že redno zaposlena rečeta, da bi lahko dobila dopust tam nekje maja. Ok, datum smo zrihtali, sedaj pa še naloge. Jaz sem bil zadolžen, da porihtam najcenejšo letalsko karto, druga dva frenda sta iskala hostle, dve frendici pa sta bili zadolženi za naš program v londonu glede na to, da imata neki turistični fakulteti narejeni (delno heheh).
Čas mineva, jaz v marcu porihtam letalske karte pri ryan air iz Trsta za 75€ (povratno) na osebo, frend zrihta hostel v središču Londona ob Hyde parku frendici pa trdita, da delata na programu.

Aja, tisti čas je ravno bruhal on islandski vulkan in saj vete kaka panika je bla. Jaz sem še bil mirn, frendici pa itak celi panični, kaj če neumo mogli it pa te fore. V bistvu na koncu še en teden pred odhodom nismo vedli če bo angleški zračni prostor odprt. No na koncu sem že jaz bil malo paničen hehe.

In pride tisti dan v maju ko se štirje spokamo v frendovega tvingota in pičimo proti ljublani kjer nas v študentu še čaka en frend. V Lj se sprepakiramo v njegov avto, ki je malo večji in pičimo proti trstu. In ker vedno ne gre vse po planu pozabimo pogledat kje točno je v bistvu to letališče in ker pač glede na to, da je trško letališče more bit to nekje v trstu. Mi se pripelamo v trst a letališča nikjer na vidiku in se te le odločimo vprašat dva italjana kje je to letališče. Rečem vam hvala bogu da so te en frend pa oni frendici znali italjansko ker ona dva tipa nista znala besede angleško. No končno nam te povedo, da je to letališče neke 20 al 30 km iz ven trsta. Mi že itak rahlo zamujamo ker smo se tak ene pol ure po trstu furali in pičimo kolk se da proti letališču. Končno prispemo tja do stistega letališča, ki je pomojem tak velko kot toto mariborsko. Pridemo do one ček pointe in ti italjani lagano nič ne težijo, še one kovčke za osebno prtljago nam niso izmerili če ustrezajo standardom oz če so preveč težki in gremo v terminal čakat. Oni vulkan se je odločo, da nam nebo težil in zračni prostor po evropi je bil že dokaj varen.

No končno prileti tisto ryan air letalo in mi se spokamo na letalo. Pogledamo one hostese, ki krilijo z rokami kam treba it če pride do česa in že letimo. Mp3 v uhe, FHM v roke in kot bi reko keks smo že v londonu.
Se spokamo iz letala poberemo kovčke in gremo iskat prevoz iz letališča do londona. A saj vete kako je če greš z ženskami kam pet minut sem se obrno stran in sma že z frendom sama stala nekje na letališču in čakala, da so oni trije šli po duty free skakat… pa nakoncu sploh niso nič kupli…

No gremo mi do nekega šalterja in vprašat kako je najhitreje in najceneje prit do hyde parka. Ona nam tam da neke avtobusne karte in nam razloži kako prit do hostla. Hitro poberemo vse in letimo do avtobusa, ki pela čez 10min. Za las ujamemo avtobus se pokamo gor in čaka nas 3 ure vožnje do Hyde parka. Med vožnjo se itak mi skregamo pri keri postaji it dol ker eni bi šli na eni drugi pa na naslednji saj je on hostel nekje na sredini. Končno se te odločimo, da gremo na prvi postaji dol… big mistejka to mejka. Se mi spokamo iz avtobusa in zemljevid v roke… na karti je tisti hostel kr blizu… ja… 30min hoje… zdaj pa hodi z ruzokom in dvema kovčkoma 30min pa se j*bi. Ko pridemo do hostla porihtamo vse kaj je treba in se odpravimo do sobe ki pa je bla velka tak 4x4 m. Not so ble tri dvonastropne postle ter 3 omare in ena kopalnica 2x2m. Ma dobro… saj bomo sam spali not. Zmečemo vse na svoje postle in gremo iskat neki KFC, da se najemo. Med prehranjevanjem se te le spomnim in vprašam frendici če sta porihtali naš program in na moje presenečenje rečeta »ne, pa saj bomo se že kak znajdli« sledil je moj faceplam…
Naslednjo jutro zajterk toast in namaz in gremo na recepcijo kjer nas založijo z nekimi zemljevidi in knjigami. In jaz pač tak leader kot sem (heheh) vzamem v roke zemljevid in ženem našo krdelo čez Hyde park do Pikadeli in do bakinhamske palače kjer nam je kraljica pomahala iz balkona in se drla »hello Slovenia!!!« saj veš 🙂

Aja, zdaj še mi nismo pogruntali podzemne železnice tak, da se gonimo ko mutavi čez celi london pešaka. Naslednja postajanka je parlament in big bang. Vmes še pozdravimo one protestnike, ki že neke 2 leti al kolk vstrajajo na nekem parku 100x100m. Poslikamo vse kaj je treba in pičimo dalje čez nek most do neke stavbe kjer je not ful velki akvarij (tam polek je tudi ono velko kolo… Londons Eye al kaj je že). Plačamo 20 funtov (20 funtov!!! Zmešani so) in si gremo ogledat tisti akvarij, ki je roko na srce ful zanimiv. Vidiš vse kaj ma rado vodo. Najbolša stvar je ko hodiš tak po steklenih tleh in pod tabo plava tak ene 20 belih morskih psvo… scary sh*t.
Ko si mi vse to ogledamo je ura že tam neki 2 al 3 popoldan in mi smo jedli nazadnje ob 8ih zjutraj in tak jaz že lačn tak kot pes. Hitro sklenemo, da bomo poizkali najbližjega meka in se odpravimo na pot. Jaz že komaj vlečem noge za sabo in že celi zastradan iščem in merim na zemljevidu kolk metrov je še do meka ko gremo mimo one tipične angleške telefonske govorilnice in seveda frendici pograbita ven fotoaparate in začne se poziranje v vseh možnih pozah polek in v tisti govorilnici jaz pa živčnega polek dobivam. Po ene 30min poziranja in pizdenja iz moje strani, da bom enmu nekaj naredo se te končno spravimo dalje in pridemo do meka. Tooo ja, en big mack, dva čizburgerja, krompirček in navadna voda… mmmmmmm. Z frendoms e lepo najema, frendici in drug frend pa ker oni ne bojo jedli »junk food« se odločijo, da si bojo vzeli neke solate pa kaj te jaz vem kaj v nekem kiosku polek meka. In na koncu jaz pa frend sita ko medveda oni pa stradali ker so pol hrane bek zmetali saj je bla negravžna da dol padeš.

Napolnjen z energijo in že boljše volje se odpravimo proti trafalgar square al kaj je že ono. Saj tisti, ko ste bli že v londono vete… ko je tak velki trg pa not polno kipov (dva leva sta tudi tam). Spet fotoaparati ven in zopet slikat in pozirat polek vsakega kipa. Malo še posedimo in se odločimo, da bi lahko šli počasi proti hostlu saj se že temni. Se odločimo, da bomo te probali podzemno železnico in ugotovimo, da je to v bistvu ful na izi sistem in, da smo veliki bedaki, da smo šli celi dan šetat. Pa še postaja je tak 100m bek od našega hostla.

V hostlu se umijemo in te fore in se spravimo v kafič odspodi, ki je del hostla in hitro na mizo pet leterskih pirov. Po parih rundah se te malo brrrzd spokamo spat.

Naslednjo jutro zopet za zajterk toast in namaz. Se porihtamo in se odpravimo na pot. Aja, zdaj bi mogo povedat, da je preden smo šli na pot blo skos rečeno, da bo vseh 5 al 6 dni ko bomo v Londono oblačno in dokaj hladno zato smo vsi meli polek samo dolge hlače pa pulovre pa te fore. No drugi oz to je že tretji dan je blo zuni sonce in 28 stopinj… 28!!!!!! Stopinj mi pa same spomladanske oblačila. Hitro pičimo do one ulice ko so same trgovine… pozabo že kak se reče in nakupimo neke kratke hlače pa te fore saj se z dolgimi hlačami enostavno ne moreš okol premikat. Ker smo meli od včerejšnega pira vsi bolj kot ne mačka smo se odločni, da bomo dan preživeli v Dijaninem parku, ki je znotraj Hyde park in ga malo čilali na zelenici in namakali noge v vodo.

Hyde Park - Princess Diana Memorial Park

Naslednji dan (četrti dan) zopet za zajterk toast in namaz in ga pičimo čez Hyde park do naravoslovnega muzeja. Tam čakamo kako uro v vrsti in na koncu ugotovimo, da je celo free (ker zakon) in ko pridemo not se mi naenkrat razgubomo. Frencidi ga na eno stran zalutata, jaz pa frend drugo tretji frend pa v tretjo. Po ene 4 urah sprehajanja po muzeju te pišem jaz frendu, ki te je in oni nas že zuni čaka. Vmes še srečamo frendici in vprašam kolk še te mata onidve za pogledat in rečeta še polovico… wtf te delata če smo že 4 ure notri mi pa že vse pogledali. No dobro, grema z frendom ven do onega tretjega frenda in sedimo mi tam na neki zelenici in debatiramo, gledamo folk iz celega sveta in ugotavljamo iz kot bi ta oseba lahko bla. Vmes še skočimo na ene fish and chips, ki so roko na srce ugabni tak, da če vam kdo reče, da ko greš v Anglijo moraš nujno to probat ga ne poslušat. Minejo 3 ure od kar sem ven iz muzeja prišo onih frendic še kr ni od nikoder pa zuni že žge prijetnih 29 stopinj. Po 5 urah… peeeeeetih urah!!!! Se te onidve ven prikobacata in ura je že itak bla tolk, da smo lahko šli nazaj v hostl. V baru pod hostlom z frendom naročima vsak en pir in udarima eno partijo šaha (aja, šah sma vsaki večer igrala hehe) oni trije pa gledajo televizijo.

Peti dan za zajterk spet toast in namaz in ga že pičimo na podzemno na drugo stran mesta do monument (on spomenik, ki je bil postavlen v spomin na on veliki požar v londonu. Za tem grema z frendom v Tower of London oni trije pa zunaj čakajo ker jim ni blo za plačat 20 funtov (bedaki). Mislim, da je bil to najbolj zanimiv del tega izleta ker ono Yoeman (kao vodič) je ful faca in v bistvu ugotoviš, da so se v tem Tower of London itak samo pobijali. Oni je onega ubil, pol so onega dali ubit, pole je on ono dal zapret tja, pa je ona onega ubila pa so onega tam umsrtili pa so onega tam obglavli pa so se sprehajali z njegovo glavo po trgu… v glavnem totim Angležem včasih res ni blo dolgčas.
Ko se konča tura v Tower se dobimo z ostalimi in ga pičimo proti Madam Tuso (kakorkoli se že napiše) saj vete on muzej z voščenimi lutkami. Prvo j*benie dve uri in pol čakanja v vrsti in končno pridemo notri. V prvi dvorani frendici zagledata lutko od Edvarda iz Twilight in itak celi nori letita do njega in se že slikata v vseh možnih pozah polek njega. Mi pa z zavijanjem oči gremo raje kr dalje. Jaz sem se seveda slikal z mojimi idoli (diktator pa to) kot so Dolfi, Stalin, Lenin ter seveda z legendo vseh legend BoB Marley.
Itak smo na koncu spet še dve uri čakali frendici da sta se spokali ven iz totega muzeja. Se spravimo jest v prvo kandino kaj smo jo najdli kjer sem za nek usran hamburger in 4 palčke pomfirja plačak 10 funtov.
Za tem smo se šli še malo čilat v nek park in ga pičimo nazaj proti hostlu. Kjer je čas, da začnemo pakirat. Seveda jaz hitro spakiram kot je treba ter se uležem na vrh dvonastropne postle ter opazujem kako frendici tlačita not v kovček vse spominke pa razne marmelade, ki sta jih kupli pa te fore in tak slučajno omenim »alo a sta slučajno pogledali če nista slučajno prekoračli težo ker maš lahko samo 15 kil to veta ane?« In seveda nastopi panika… kaj zdaj… kaj naredit. Že sprašujeta keri od nas bi lahko kaj njunega dal v svoj kovček. Mi pa smo itak vsi meli že tudi ravno nekje med 14 in 15 kilami v kovčkih. In seveda začne se metanje stvari v koš… razni deodoranti, mila, šamponi, brisače in kaj te jaz vem vse. Po urah panike se te spravimo spat in nasavimo budilke na 6 zjutraj saj imamo let že ob 12ih. Še prej itak vsi celi panični poslušamo poročila, da je oni vulkan začel spet bruhat in kaj če ju3 neumo mogli poletet.

Naslednjo jutro brez zajterka hitro uredimo vse v hostlo, skočimo na avtobus do druge avtobusne postaje kjer nas bo avtobus pelal do letališča. Itak že zamujamo malo in, da še to ni dovol nas avtobus skor pozabi pobrat in smo mogli na koncu celo ulico za njim laufat z kovčki ker prej pač ni mogo ustavit.

Pridemo na letališče in gremo se check intat. Kjer spet panika saj sta frendici meli 0.5 kg preveč v kovčku in ker angleži znajo komplicirat sta mogli prelagat vse stvari v naše kovčke itd. Pol gremo v terminal kjer čakamo v vrsti, da se spokamo na letalo. In spet problemi… angleži za razliko od italjanov so preverjali velikost kovčkov za osebno prtljago in spet smo mogli prelagat ker pač moj pa od frenda kovček ni šel v tisto »škatlo«, ki meri dovoljeno velikost kovčka. K sreči sem jaz imel samo narobe sklačeno revijo fhm v kovčku kar je pač malo »napihnilo« tisti kovček. Vulkan nam je spet prizanesel in ni blo panike z letom.

Po dveurnem leto pristanemo v trst kjer je deževalo. Mi smo prišli iz sončne in vroče anglije v deževno italijo… tega nea vidiš vsak dan. Se spokamo v avto in viva la lj in dalje viva la Bistrica.

Hvala za branje in upam, da vam je blo všeč.

Lepo Pozdrav
SmoothZiga