Kako smo se dali prehiteti po desni

Day 1,805, 05:37 • Published in Slovenia Slovenia • by orca25

Kot sem obljubil vas bom , vsaj upam tako , spet kratkočasil z enim od mojih člankov in razmišljanj.
Vse podobnosti z kraji,imeni in osebami v temle sestavku so zgolj slučajni.

Delo ki ga opravljam je povezano z medicino in vsled tega imam vsako leto šolanje v tujini. Ponavadi imamo šolanje v referenčni kliniki v Stocholmu ali Londonu vendar sem se tokrat odločil za tretjo možnost in izbral referenčno kliniko v Bratislavi.
Pot kot pot najprej do Gradca , pa preko Semeringa do Dunaja in evo takoj smo začeli zapletati sila preproste zadeve. Slovaška ima na avtocestah podoben vinjetni sistem kot mi in Avstrijci. Prva črpalka okrog Dunaja seveda noben nič ne ve o slovaških vinjetah. Človek si reče mogoče pa res pretiravam saj je do meje še 60 km.
Malce počakaš in evo črpalka orca uleti in v čisti knjižni nemščini pozdravi. Presenečenje….ne vem ali nam že na čelu piše da smo Balkanci ali so me zamenjali z Korošcem kar je v zgornji Avstriji samo korak pred Balkancem in me pozdravijo z značilnim cris good. Po nekajminutnem razgovoru z sila neprijazno uslužbenko na črpalki (človek si jo predstavlja z bičem, prifrknjeno kapo in usnjenimi pološčenimi škornji v katerem od taborišč kako maltretira nič krive jetnike) le izvem da so vinjete na razpolago le na eni črpalki tik pred mejo. V strahu da jo ne zgrešim se odpravim naprej čez deželo vetrnih elektrarn kjer ti nehote prešine um misel kako so tole Avstrijci pregovorno znani kot nad zeleni pustili če pa pri nas ne moremo zgraditi niti ene ker se baje ptiči zaletavajo v krake. Okrog vetrnic ni bilo videti nobenih kupov znekaženih ptic,sesekljanih metuljev in ostale leteče živine. Zdaj sem v dilemi ali imajo Avstrijci tako izobražene ptiče ali so pri nas tako umsko omejeni nravovarstveniki da ne vidijo možnosti za takole ceneno in čisto energijo (mislim pa da je tukaj še tretja možnost slovenec slovencu slovenec). Končno najdem znamenito črpalko z tako želeno nalepko in pol predsodkov o bivši ruski polkoloniji ki je 50 let za leseno žlico se odpravim naprej. Havla bogu meje z žico,stražnimi stolpi in triurnim čakanjem ne da bi vedel zakaj že zdavnaj ni več.
Ob cesti te pozdravijo tipične betonske realsocialstične shrambe za ljudi olepšane z barvnimi fasadami . Rečeš si no vsaj prebarvali so jih bol na človeku dopadljive tone in tudi to je že napredek.
Pozdravi me prometna konica po končani službi v Bratislavi in prvo od prijetnih presenečenj. Nobenih starih škod ,varburgov, bratske plastične pomoči v obliki trabantov ampak spodoben evropski vozni park. Najdem hotel kjer bom prebil nekaj dni in zadeva zgleda več kot spodobna. Na recepciji standarna birokracija (sicer ni egiptovskega opičnjaka ki bi jemal kovčke) in takoj opravičilo. V sobah ni wifi interneta zato mi takoj brez kakršnikoli zapletov posodijo kabel, v predverju in restavraciji pa wifi seveda dela brez problemov in celo z zavidljivo hitrostjo. Opa mit o leseni žlici se počasi ampak vstrajno razblinja. Soba veliko lepša in boljša kot v prej omenjenih krajih doda točke k prvemu dobremu vtisu. Odpravim se na večerjo kjer mi postrežejo z več kot spodobno hrano in odličnim pivom (mufekk evo da ti sedaj razjasnim omenjeno ime) zlatni bazant .Počasi se zbirajo ostali udeleženci izobraževanja. Nepoučeni verjetno mislijo kako velike so ekipe ki skrbijo za medicinsko opremo vendar je zaradi cene šolanja in specifičnih znanj ki jih moraš osvojiti naša skupina relativno majhna in posledično se poznamo med sabo,vsaj v veliki večini.
Najprej se pojavita večno žejna Čeha ki jim sledi vedno lačen Madžar,hip za tem pa se pojavi še Bolgar in Romun. Dva sta tudi nova ali vsaj meni nepoznana. Evo Balkan je zbran. yahodnjaki se tako vedno držijo zase in se obnašajo kot bi ob uriniranju izločali dior parfum. Pivo lepo polzi po grlu, pogovor teče med starimi kolegi in večna tema z čem se prevažamo med delovnim časom in kjer ga večino tudi preživimo razkrije neprijetno novico. Pred desetimi leti sem bil dva razreda pred ostalimi z svojim avijonom sedaj pa me prehitevajo (po levi) tudi za dva razreda.
Plačo sem imel boljšo od nekaterih tudi za 30 procentov ,danes sem daleč zadaj. Nehote povesiš pogled in v podaljšku hrbtenjače te začne kjuvati kaj je šlo pri nas tako prekleto narobe oz,kaj je šlo pri njih tako prekleto prav. Pride čas da se razidemo in plačamo zapitek. Novo presenečenje cene so celo 20 procentov nižje kot pri nas. Pa se dajmo presenetiti kaj nam bo prinesel dan šolanja za katerega sem sploh tukaj.
Zjutrej odličen zajtrk in obvezno klikanje po erepubliku in že nas presenetijo predstavniki klinike kjer bomo osvajali nova znanja. Predstavniki sila prijazni in z nami klepetajo kot z starimi znanci. Po izmenjavi prvih vljudnostnih fraz in kratkem klepetu zvem da se pogovarjam z enim od predstojnikov. Šok. Pri nas je hirarhija znana…najprej predstojniki…potem zdravniki….potem kar dolgo nič…potem sestre…..potem spet dolgo nič……potem dva kupa gnoja…in potem pridemo na vrsto mi tehnično osebje.začutim tisto že zdavnaj pozabljeno spoštovanje do sebe in sogovornika.
Meni ni jasno popolnoma nič in že prihitimo v kliniko kjer nas spet pričaka nasmejano,zadovoljno in ustrežljivo osebje popolno nasprotje zadrtih zafrustriranih potomcev ruske elite petdeset let za leseno žlico. Preoblečemo se (cote nove in presenetljivo kvalitetne) in že odhitimo v predavalnice. Vsak dobi svojega pomočnika ki mu bo pomagal pri osvajanju novih znanj in šeen pozdravni govor predstojnika ki pa zveni zelo prijateljsko v smislu tukaj smo da se naučimo čim več eden od drugega in si delimo znanje. Meni ni jasno nič več.spet tisti prijetni občutek medsebojnega spoštovanja. Kje so zadrti zdravniki ki delajo z nami kot z manjvrednimi osebki z intiligenčnim kvocijentom enakim številki klobuka ki so deležni časti da si je polbog v belem vzel trenutek časa in ti namenil par besedi. Več kot se bol pogovarjamo kot prisilno učimo bol mi je jasno da se bom tukaj naučil desetkrat več kot kjer koli drugje in prvič se počutim kot nekdo ki pa mogoče le nekaj vem. Začutiš tisto spoštovanje do svojega znanja in znanja tvojega sogovornika ki ti postane v nekaj minutah bolj prijatelj kot učitelj in prenos znanja je samo še prijeten pogovor ne pa ubijanje dejstev v glavo pa tudi če so napačna.
Vsi predsodki o slovaški kopnijo hitreje kot sneg avgusta in postane ti jasno da so nas kljub 20 letnem zaostanku prehiteli po desni. Vsi so nasmejani, zadovoljni in ponosni. Oprema je na najvišjem nivoju. Odnos do pacientov je nadpovprečen in začneš se spraševati kaj je šlo pri nas narobe. Zdravstvo pri nas je oprostite izrazu v kurcu, vsi so brezvoljni zaskrbljeni in prestrašeni. Odnos med nadrejenimi in uslužbenci je na nivoju sužnjelasništva.
Nobeden ne vidi svetle točke v prihodnosti samo še od slabega na slabše nam kaže. Tukaj imajo cene 20 procentov nižje od nas. Plače so 20 procentov višje kot naše. Brezposelnosti v zdravstvu in tehniki praktično ni.
Po končanem prvem dnevu izobraževanje skupaj z starimi in novimi slovaškimi prijatelji odhitimo nazaj v hotel. Med potjo se vrstijo visoke zgradbe samih svetovnih multinacionalk in podjetij z zvenečimi imeni. Načeloma te to sicer ne preseneti ampak počasi se vprašaš kaj pa stoji zadaj. Multinacionalka ni bogata zato ker rada razdaja in tako velika in bleščeča zgradba je ravno to ali pa stojijo zadaj uporabniki njihovih proizvodov in uslug. Torej tukaj industrija celo dela dodatno ti to potrdi polno donavsko pristanišče ki vrvi od delavce ki razlagajo in nalagajo vleke. Prispemo v hotel razidemo se po sobah še prej pa se dogovorimo da skopaj odidem na kakšno pivi in na ogled terena čez cesto kjer se razteza nakupovalno središče v stilu šiti parka (city park) .
Sprehod po nakupovalnem središču za človeka ki hodi po svetu z odprtimi očmi razkrije marsikaj kar pa ni nujno povezanega z nakupovanjem. Znamke ki so zastopane so na najvišjem evropskem nivoju in trgovine so nabito polne. Torej ljudje imajo denar in če imajo denar imajo posledično tudi delo. Poln razočaranja nad našo trenutno situacijo na sončni strani Alp se sedem z mojimi sotrpini in žulim tisti pivo (mimogrede dobro) in počasi se počutim izigranega. Kam so nas pripeljali teli naši bivši tovariši zdajšni gospodi od najvišjega ministra do najnižjega aparatčika. Pokradli so vse kar ni bilo privezano z verigo,no zdaj je tudi veriga naprodaj in lokalni šerifi bi z dvakrat boljšo davčno napovedjo v urejeni in pravni državi prislužili najmanj 10 let zapora.
Drugi dan se človek že malce navadi in godi mu spoštovanje do znanja ki ga poseduje in nehote brez prisile spoštovanje vrača predavatelju. Tako mine šeen sproščen dan učenja in končno se odpravimo vsak proti svojemu domu.
Prestopim mejo v Šentilju in se peljem mimo Maribora kjer me pozdravijo ruševina tama ki je znal izdelati glavo letalskega propelerja z nastavljivim korakom lopatic in celo avtobus z katerim se je Aga Khan vozil na svoje letalo, pozdravijo te oguljeni in že zdavnaj pozabljeni napisi metalne in mostovne ki sta gradili zapornice na reki Parana v Braziliji in cel tehnični svet je dobil trdega ob pogledu na prej omenjene. Za mano je Celje z Emom in cinkarno in končno doma .Dobro da ne stanujem v Šiški ker bi me pozdravilo še okostje Litostroja pojma za turbine v svetu danes pa samo še centra poceni prostorov za najemnike.O Iskri raje nebi ker mi stopijo solze v oči. V glavi se mi vrti stara ljudska pesem……… iz naših se žuljev pijavke redijo obresti in davki nam pijejo kri . Zolajevi romani se mi prikazujejo ne kot spomeniki preteklosti ampak kot napovedi za našo prihodnost. Ja dragi moji bralci prehiteli so nas po levi,desni in še umes.
Jutri je spet nov delovni dan. Spet me bo nadrla predpostavljena napol najstnica ki se vozi v mercedesovem terencu 2 km na dan med domom in službo in jaz bom tiho kot rit ker se bojim za službo. Moje znanje bo vredno manj kot lanski sneg in postal bom Zamorc iz pesmi Janija Kovačiča.
Ja strinjam se z vsemi ki pravijo da se bom počutil kot zadnji kup dreka oz. Indijanec ko so mu Španci vrgli pest korald , sklonil bom glavo in delal spet 300 ur na mesec ker sem rojen in vzgojen za hlapca.
Pa si to res zaslužimo in nenazadnje zaslužim po 30 letih dela mnogih prečutih nočeh,praznikih in nedeljah ko sem nesebično pomagal pomoči potrebnim.