Join the new world

100 let! Dolga doba je to in priznati je treba, da jo zelo redki smrtniki preživijo prav do konca. Nekateri odpovedo že mnogo prej, nekateri pa pa. Teh je na žalost manj, odnehajo tik prez zdajci. Tu sem se spomnil na tisto misel, ki jo je menda rekel Bernard Shaw: Neverjetno, kako bi ljudje radi dolgo živeli, samo nihče noče biti star! Da, vsi bi radi dolgo živeli in ker to vem, bom zlahka, tako rekoč iz rokava stresel nasvete, kako naj bi vam to uspelo.

Začnimo prav na začetku. Če hočete dočakati sto let, morate najprej izpolniti nekaj osnovnih pogojev. Eden prvih takih pogojev je, da vaši starši pri vas niso uporabljali nobene kontracepcijske metode. Toda, kaj vraga blebečem, saj če bi jo uporabljali, vi niti ne bi mogli brati tega članka!
Toda, so še drugi pogoji, da dočakate sto let. Največjo pustolovščino v svojem življenju, to je prihod na svet, morate prestati tako, da znate krepko dihati, jokati, se hraniti na že milijone let ustaljen način in spati. Skratka, to svojo prvo pustolovščino morate preživeti.

Če se vam je to posrečilo, imate že veliko več možnosti, da dosežete stoletnico. Če bi gledali na stvar čisto statistično, potem imate celo veliko možnosti. Kajti iz statističnih podatkov, ki nikdar (razen, kadar je to nujno potrebno) ne lažejo, je znano, da pri nas preživi od sto živorojenih otrok prvo leto starosti kar 98.7%.

potem gre v prvih letih ponavadi vse lepo in prav in nevarnosti, da bi zgrešili cilj, to je 100 let, ni veliko. Bolezni v otroštvu in kasnejši odrastajoči dobi je malo in vsem mnogo mnogo preranim odhodom v neznano botrujejo v glavnem nesteče. Zato seveda do nesreč nikakor ne smemo biti ravnodušni, še prav posebej, če vemo (kar je že dolgo znano) da nesreča nikoli ne počiva!
Tudi nasvetov, kako preživeti tista prva leta življenja, ni pametno dajati na takle način. Zopet iz več razlogov. Prvič, v tistih rosnih letih malokdo bere ta članek, ker tega pač še ne zna, in drugič, nasvete v tistem času upoštevajo starši brez poprejšnjega dogovarjanja s svojimi potomci. Je pač tak red in za sedaj ne kaže, da bi ga kmalu kaj bistveno menjali.

Potem gre kandidat za dočakanje stoletnice v šolo. Takrat se popasejo na njem vse otroške bolezni, ki pa se jim lažje upira, če je ob pravem času in uspešno proti njim cepljen. Toda tudi ta nasvet kandidat ponavadi še ne upošteva sam, ampak ga bolj upoštevajo njegovi starši. Ko se umski napori v devetletki prevesijo nekako v drugo polovico, pa je kandidatu že potreben prvi pomembnejši nasvet. Kateri?

Prvi nasvet: Sedaj ste v drugi polovici devetletke, kjer vsi kandidati za dočakanje stoletnice mislijo, da morajo pričeti misliti s lastno glavo. Predvsem in v prvi vrsti pa očejo biti podobni starejšim. In ker je v tisti dobi mišljenje na lastni način in podoba odraslih v glavah najstnikov dokaj čudna in ne ustreza prav natanko dejanskemu stanju, se začnejo enačiti na najmanj pravi način. Če starši in sploh starejši v njihovi okolici dosti kadijo, nenadoma ugotovijo, da morajo kaditi tudi oni. To je prva usodna napaka, spoštovani kandidati za 100 let, ki vam jo bom skušal prikazati ponovno na na priznani statistični način, le s tem pristavkom, da vam lahko zagotovim, da statistika v tem pogledu ne laže. Povprečni Evropejec živi povprečno 66 let. To je, če gledamo na statistično 66% tiste dobe, ki smo si jo zaali za cilj, podatek pa je takle: dokazano je, da je življenjska doba kadilca krajša za okroglo 10%. Če torej kadilce obdelamo statistično, bomo ugotovili, da živi povprečni evropski kadilec v povprečju samo 60 let. Skratka, za dosego stoletnice bo kadilec v vsakem primeru za 6 let na slabšem. Z drugimi besedami: tudi če bi izpolnil vse ostale pogoje, ki jih mora izpolnjevati stoletnik, bi bil še za 6 let prekratek. In veste, tistih 6 let pa se pri odmeri zemeljskega bivanja kar pozna!

Toda, kar slišim vas, kako nekateri dajete pripombe na moja statistična ugotavljanja in pravite: pišite me v uho, vi, zdravniki, hahaha, poznamo ljudi, ki so kadili celo življenje kot rojeni Turki, pa so v resnici dočakali sto let. Kaj pa boste rekli k temu, zdravniki? Ne veselite se prekmalu, vi, ki ugovarjate! Takoj vam povem, kaj pravimo: vi res poznate kakega človeka, ki je vse življenje kadil, pa dočakal sto let ali skoraj sto let. Vse lepo in prav, toda iz lastne izkušnje vem, da sem videl veliko več takšnih, ki so kadili in odšli iz tega planeta kot 40, 45 ali 50-letniki, kot pa vaših stoletnikov. Samo ne vem, zakaj mi vedno naštevate, kadar hočete zagovarjati kajenje, te vaše stoletnike, nikoli pa ne mojih petdesetletnikov! Skratka, če bi hoteli biti pošteni, bi morali namreč priznati, da je tistih mojih petdesetletnikov zelo veliko in še vedno veliko več kot pa vaših stoletnikov. Kaj torej pravite, kdo ima prav? Po mojem, če verjamete statistiki ali ne, jaz, ki trdim, da imete veliko večjo možnost, da boste dočakali 100 let, če boste nekadilec, kot pa obratno!


Drugi nasvet: Približno v isti dobi, to je v drugi polovici devetletke, se prično kandidati za stoletnico razlikovati tudi drugače. Razlika v spolih obstaja sicer že prej, pridruži pa se ji še ena, to je tista po zunanjem videzu. Eni se namreč bolj razvijajo v smeri preklje, drugi pa v smeri balona. Ob koncu devetletke in še kasneje je ta razlika že tako velika, da so si po tehtnici dve preklji z enim samim balonom. Gotovo ste uganili, koga imam v mislih. Tako preklje kot baloni imajo svoj način življenja in od tod tudi razlike. Tisti prekljasto suhi so bolj živahni, stalno se gibajo, tekajo, ne jedo pretirano veliko, oni balončkasto debeli pa bolj počasni, radi se tlačijo z dvojno malico in vsako gibanje, posebej hitro, jim je odvratno.

Seveda je vprašanje, kdo izmed opisanih ima bolj prav. Glejte, tudi če me imenujete statistični obsedenec, vam bom kljub temu moral postreči s statistiko. Ameriške zavarovalne družbe so izračunale, potem ko so upoštevale nekaj deset milijonov podatkov, da živijo suhi 15% dlje kot debeli. In vsem tistim, ki so suhi znižajo premijo za življensko zavarovanje za 15%.
Torej gre za prehrano. Ta mora biti taka, ki bo bolj vzgajala preklje kot balončke. Ta hrana je predvsem tista, ki je revna na ogljikovih hidratih. V zameno pa zato beljakovine in zelenjavo.
No, vidite dragi bralci, pa smo opravili z drugim nasvetom.Če ga ponovimo čisto na kratko: hrani se tako, da boš ostal preklja.


Tretji nasvet: Da, dragi prijateljčki, suh ostaneš lahko tudi na sto drugih načinov. No, ne ravno na sto načinov, ampak na nekaj deset, med katerimi je šport gotovo med prvimi. Dobro, ko govorimo o športu in razmetavamo nasvete, naj jih bo torej tudi nekaj športnih.

Najstnik v svoji dobi, pozneje pa že skoraj odrasel v dobi, ki sledi, naj se predvsem ukvarja s kakršnim koli tekmovalnim športom. Da sem vam dal nasvet, imam seveda več razlogov. Če se ukvarjate s katerim koli športom tekmovalno, pomeni, da se občano pomerite z drugimi. Če pa se hočete meriti z drugimi morate v svoji športni panogi vaditi in uriti. To pa pomeni zopet gibanje!

Za doraščajočega človeka je torej tekmovalni šport zanimiv zaradi tega, ker mlademu organizmu priskrbi še dodatno gibanje in ne na zadnje tudi zato, ker ga vzgaja v borbenosti, prijateljstvu in lepem odnosu do soljudi.

Ko se kandidat za stoletnico požene prek polovice kandidatske dobe, pa mora obvezno začeti z gibanjem tudi če tega ni počel nikoli prej. To je namreč zadnji čas pred tistim, čemur pravimo prepozno. Tretji nasvet se torej glasi: migaj, kakor koli hočeš, samo migaj!


Četrti nasvet: Pri nekaterih kandidatih za praznovanje stoletnice se pojavi problem, ki ga mislim načeti zdaj, že zelo zgodaj, pri drugih kasneje. Pravzaprav ni niti važno, kdaj se pojavi. Res je, da je tu in da se mnogo posameznikov pa tudi družba kot celota peha in ukvarja z njim.

Iz istega razloga, da bi bili čimbolj podobni odraslim, prično nekateri že zelo zgodaj s popivanjem. V začetku je vse skupaj mladostna prešernost, razigranost in nemalokrat tudi sla po razkazovanju svojega odraščanja. Če vstane samo pri tem, da se vsakdo dva do trikrat na leto rad razveseli, pa četudi takrat kak kozarec več, je vse lepo in prav. Stvar začenja postajati nevarna takrat, ko se "veselice" začno vrstiti vse pogosteje in še posebej nevarna, kadar postanejo "veselice" same sebi namen. Takrat je kandidat na najlepši poti, da mu popivanje preide v navado, ki se je bo kasneje zelo težko odvadil ali pa mu to sploh nikoli več ne bo uspelo. S tem pa seveda zmanjša možnosti, da bi dočakal svojo stoletnico, in je za to samo še blaga teoretična možnost.

V zadnjem času se je tej nevarni razvadi pridružila še ena. To so mamila. Toda teh v nasvetu sploh nebi upošteval.


Peti nasvet: Tole kar vam bom povedal sedaj, vas bo mogoče presenetilo. Še prav posebej, če mislite tako kot tisti oče, ki je imel sina zdravnika na specializaciji. Toda naj povem od začetka. Oče je imel sina, ki je doštudiral medicino, potem pa se je specializiral za medicino dela. In ko je nekoč prišel domov, je to seveda pripovedoval očetu. Oče ga je nekaj časa poslušal, potem pa je pomembno pokimal z glavo, rekoč: "Vidiš, sinko, saj sem ti vedno pravil, da je delo bolezen".

Toda res je, da nas delo vzdržuje v dobri umski in telesni formi in da posredno močno pomaga pri kandidaturi stoletnikov. Ljudje, ki celo življenje pridno delajo v svojem poklicu, predvsem pa tisti, ki delajo z veseljem, dočakajo visoko starost.

Fizični delavci ohranjajo svoje telesne sposobnosti do pozne starosti, kar se ujema s tistim nasvetom, da se je treba čimveč gibati. Da je temu res tako, je dokazal čez 90 let stari gozdar, ki naju je ugnal v kozji rog, ko sva s prijateljem, takrat res v najlepših letih, sekala drevje v Kamniški Bistrici. On sam s sekiro, midva pa dva, pa je njegova bukev padla prej kot najina.

No, vidite, dragi bralci. Nasvetov, kako dočakati sto let, je dovolj. Kako se jih boste držali in kako boste uspeli, je pa odvisno od vas.

Če pa boste res dočakali sto let, mi to sporočite. Vse, kar sem vam svetoval, pa delajte z nasmehom in dobro voljo, ker gre tako čisto zagotovo veliko lažje.