Join the new world

1.Poglavje: Rojstvo in odraščanje
Ne vem ne dneva ne ure mojega rojstva, a dobro se spomnim svojega prvega dne. Nad mano je bilo jasno nebo. Sonce je pripekalo. Ležal sem nag in zapuščen na toplem pesku iz katerega je tu pa tam štrlel šop trave. Gledal sem nebo in se čudil stvarem okrog mene. Matere nikoli nisem poznal. Oče mi tudi pozneje ni nikoli pripovedoval o njej. Kdo ve verjetno je šla takoj po mojem rojstvom. Očeta Davida sem dodobra spoznal šele v naslednjih mesecih. Želel bi si, da ne bi bilo njegovo življenje tako kratko, a vsi smo enkrat zapisani h koncu. Že v teh prvih dneh mojega mladega življenja me je zapustil. Odšel je namreč v vojno, ki je divjala na severu. Takrat še nisem vedel, da bo prav ta isti sovrag zaznamoval tudi večino mojega življenja.
Bil sem nekje v Avstraliji, okrog mene je ležala le ravnina zasajena z posameznimi drevesi in travami posuta z dobro mero peska, nekje v daljavi pa se je soncu nastavljala sivo-črna pločevina nekdaj mogočnega stroja. Danes je služila le kot senca lokalnim ovcam.
Nekje iz grmovja je pokukala ovca, nato še ena, kar naenkrat je bil okrog mene zbran cel trop. Verjetno gre le njim zahvala, da sem kot sirota pritegnil pozornost sočloveka in tako ostal pri življenju. Nekaj dnevno puščavsko sonce bi verjetno kaj kmalu pomenilo mojo smrt. Zvečer je prišel kmet, da bi pogledal če je z čredo vse tako kot mora biti. Opazil je ovce na sredi pa novorojenčka. V oko mu je stopila solza, ko je ponovno izkusil kako kruti so bogovi, da kar tako, meni nič tebi nič vržejo na zemljo ubogega otroka. Z otroci je imel nekaj izkušenj, zato me je vzel k sebi in tam bolje ali slabše skrbel zame. Včasih ga ni bilo več dni, ker pa sam nisem bil sposoben poskrbeti zase, me je mučila lakota, nekajkrat sem bil tudi blizu smrti. Rekli boste kako brezčuten je bil ta mož. Sleherni človek, ki danes živi v izobilju bi se strinjal, vendar bili so to časi velike revščine. Srečen sem lahko bil le, da me je tu pa tam kdo nahranil.
Zaradi siromašnega življenja in nenehnega boja za preživetje z meseca v mesec sem se moral zgodaj postaviti na noge. Začel sem delati, najprej tu pa tam pri okoliških ljudeh. Ni bilo veliko denarja, a toliko kolikor ga mladič potrebuje, da dostojno živi ga je vedno bilo.
Nekega dne preden je odšel v svet mi je zaželel veliko sreče ter mi povedal, da mora zjutraj odriniti zelo zgodaj. Rekel mi je: „Živi današnji dan kot, da je tvoj zadnji, ker prej ali slej boš imel prav. Poskušaj pustiti svet vsaj za spoznanje boljši kot si ga prejel“. Tega, da je odhajal zjutraj in se vračal čez nekaj dni sem bil popolnoma vajen, a nikoli se ni poslovil na tak način, a takrat sem bil premlad, da bi znal razumeti. Zjutraj ob 5h mu je zazvonila budilka, katero je imel od prvega dneva ko sva se spoznala, Na nočni omarici mu je namreč gnezdil stari petelin. Bila je dobra budilka, nikdar ni zgrešila sončnega vzhoda. Vedno je napreč govoril, da se dan išče zjutraj. To jutro si je oprtal pištolo, ki je večino časa visela na zidu nad kaminom. Pobral je tudi vsa preostali kruh ter izpraznil kmetijsko blagajno. Predramil sem se. Pojde na lov, sem si rekel, skočil sem iz postelje, ter tekel za njim. Hodil je z hitrimi in tihimi koraki. Hodil je proti železnici. Spraševal sem se kaj bo s pištolo na železnici, saj se tam ne zadržuje veliko živali, hrup jih namreč prestraši. Dohitel sem ga. S solzo v očeh je rekel, da ne morem z njim. Šel naj bi na nekakšen lov, na katerega je dovoljeno hoditi le starejšim. Bil sem ubogljiv deček, zato sem odšel nazaj na najino kmetijo, ter skrbel za najino 500 glavo čredo ovac. Sprehajal sem se po puščavi in niti sanjalo se mi ni, da se bo moje življenje v nekaj dneh postavilo na glavo.