Tuja bitja
manicni poet
Ko pomlad zemljo prebuja,
kličejo me bitja tuja,
vprašanja se vrstijo,
vse izvedeti želijo.
Skuham kavo jim opojno,
spijejo jo nedostojno,
brez uživanja trenutka,
goltajo jo brez občutka.
Prvi žarek jih obsije,
a svetloba se odbije.
Nenavadno, zanimivo,
zunaj hladno, znotraj živo.
Ko odgovore dobijo,
se usedejo v kočijo,
oddrvijo brez pozdrava,
taka je pač njih narava.
Naročim si novo kavo,
a popijem jo s težavo,
energija ni več prava,
ni več lepa, ni več zdrava.
Tuja bitja so med nami,
videli ste jih v reklami.
Lepa so, lepo dišijo,
v lepih hišicah živijo.
Ko pa pride čas kosila,
zgrabi jih nevidna sila,
spremenijo se v vrečo,
hranijo se z našo srečo.
Comments
🙂 fajn, a je to kakšna nova mostrovina al je prepisano iz Malih užitkov?
moja nedolžna duša ne razume čist vsebine...
nedolžna duša???
pravilno b ibilo reči , tvoja kosmata duša....
hehehe....
ma....kosmatga mam kej drujzga, ker se ne brijem ob pondelkih kot jakomudni...
aja, si hotel reči, da imaš kosmat...jezik...hehehe
tale liricni opis pritice mnogim,ki jih poznam, a se alienacije nise povsem zavedal😃
cudovito,jaka!!
Ja, ej stari,
a ne bi ti malo preučil to tvojo manijo in morda prišel do kakšne učinkovite, čeprav "alternativne" rešitve?
Saj sestavljaš lepe pesmice, ampak , daj sestvi si še tvoj načrt rešitve iz te tvoje manične zadeve....
😃
morda je kr neki, morda ni.
morda bojo o tem poetu še učili,
a tega vedeti nam ni
vseeno, meni je brezveze
se mi zdi
pa ne še ti.....
Še en je hud, ker ni nič dobo na Ojrodžekpotu... 😛
Nej slabu samo,če bi ena moja tole vidla bis ekuj spoznala hehehe