De Profundis Clamo Ad Te

Day 1,828, 03:34 • Published in Slovenia Slovenia • by skofjaloka

Spet mam enga unih dni... Sem bil zadnje čase ves ponosen nase, ker sem uspel preklopit izključno na familijo....nobenih misli na ktero drugo in to...a donc…donc mej pa pokosil na žive in mrtve...pa fak no...pa ko točen vem - tisto ni vic, ko pravjo da eni deci razmišlajo s tičem in ne z glavo...to je sveta resnica...svet se v hipu obrne za 180 stopinj… prioritete in želje so povsem druge kot včeraj, madona toj že ko shizofrenija, kot da bi bil drug človk….isto telo (tele), povsem drug svet v možganih, povsem drug film
…
In pol panično iščem stikalo za preklop nazaj….in bolj ko ga iščem, bolj se pogrezam v neko patološko hrepenenje, obsesijo, ko svet postane črno bel: vse drugo je nepomembno, hočem njo, hočem jo zdaj, če ne je brezveze da sploh še migam….vidim jo kako odhaja k avtu, oblečena v črne oprijete kavbojke, škornje in oprijet črnobel plašček, vem, da ve, da sem jo opazil v oknu, da ji sledim z očmi, da spremljam vsak njen gib, vsak njen premik, vsak njen vdih….zato hodi še bolj po mačje, izzivalno..a se ne ozre…nikoli se ne ozre, ker so njeni možgani samo enkrat doživeli preklop z menoj….in si je obljubila, da tega ne sme več storiti, da noče ogroziti sreče svojih otrok…zavidam ji to moč, moč zanikanja in moč, da igro igra dalje, kot da ji nekoč ne bi podlegla. Zajeban je igrat monoigro, če je scenarij spisan za dve osebi.
…
Pa ne mi s pirom, rokometom, al čemerkol drugim, za lajšanje simptomov… Jz ne rabem oblažitve hrepenenja…ker če neskončno zmanjšaš za polovico, je še vedno neskončno…jz rabem svoj svet nazaj…al pa eno sočno, da jo kresnem kuj zdele…