Srknem vino. Molčim.

Day 2,950, 03:37 • Published in Slovenia Slovenia • by skofjaloka

Sem bil včer s kolegom na pjač. Na vsake kvatre greva, da mal izmenjava informacije kva doma štima pa kva ne štima, pa kk rešvat zadeve, k ne štimajo – en tak mini klub za samopomoč in promocijo kuhanga vina, bi človk djal.
U glavnem…dejmo rečt, daj on R, jz pa M….tko ko RudolfMajster.

R: »Ti povem…živlene ni svet, ki nas obdaja, ampak živlene kt ga doživlamo mi sami. Jz mam svoj svet, ti žviš v svojem - 8 miljard teh svetov je, majke mi. … …Doživlamo ga pa tko, kt smo se ga naučil doživlat v otroštvu. … Men verjem, sem velik psihologov že zamenu, pa na konc zmer do istga človk pride.«

M: »Eh, spet ena frojdovska al jungovska al kvakol že….a druga jih v šol niso učil al kva…toj men mav tko za lase prvlečen.«

R: »Si ziher? No pa se pejva to igro. Dej mi povej dve tvoji lastnosti, k te zlo označujeta.«

M: »Pha. Ta nav težka. Recimo moj lajf se mi zdi dokaj izpolnen odkar mam froce. Rad jih mam bl k vse na svet in nečem zamudit anbenga trenutka z njimi…Seveda ob tem ne pozabem nase…recimo na PC še zmer klikam…ampak če se le da, bom čes prežvel z otroci…se z njimi igral in skrbel, de se bomo mel lušten.

Drugo reč pa itak poznaš… koker kol mam dobro ženo, bom vedno hrepenel po drugih pupikah in njihovih muckah. … ob čemer sem bil pa tud skoz negotov…sej veš….prvo babo sem mel šele na faksu, seksu sem pa šele s tretjo - pr prvih dveh sej pa kunčal pr joškah. … in še donc sem sila negotov, koker kol sem glasen okol tega, se spet potrdi pregovor, de pes k laja, ne grize. … prov bolestno hrepenim po teh dražljajih…da eno lovim…pa da pridem do une faze, de me opaz…da mi da potrditev. Sej naprej nit ne vem, če bi šov z njo….k se mi zdi - provzaprov sem vedno bolj prepričan, da me rajcajo snobice… une…. K te sicer porajtajo, ampak so skrajno nedostopne, neulovljive…večen boj z mlini na veter brez zadoščenja.

R: (molči, hkrat se pa muza k en mav mejen idiot)

M: Pa kvat je? Zin.

R: Ok. Gre po vrst. Otroc pa tvoja potreba da se ful igraš z njimi. Dej mi povej, a si je fotr vzel kej časa zate…sta se kej igrala skp?«

M: »Ma lej….sicer je velik delu…ampak če pomislem na mene kt otroka, pa fotra v tistem cajt, je prva slika, k jo mam, kk kartava, kk šahirava, kk skp rakete spušava….on si je vzel cajt, ni dvoma.«

R: »Pa mt?«

M: »Pa v bistvu…

M: (Tišina)

R: (Dvignjena obrv)

M: »Fak ej. U bistvu … u bistvu se sploh ne spomnem, dab se mt kdaj igrala z nam…ponavad je sm delala, kuhala, pucala…pa to … A miselš dej to povezan z…«

R: »Hehe, ena nula zame. Greva dalje. Snobice pravš. … Boj z mlini na veter … Stalna negotovost in nenehna potreba po potrditvi. … Dej mi povej…kok si ti te potrditve dobil od mtke….kokat tej objela recimo?«

M: (razmišlam. srknem vino. molčim.)