SLOVO

Day 2,141, 11:22 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

…tudi ta trenutek nas čaka. Kako ga sprejeti, se z njim sprijazniti, ga prestaviti v prihodnost ali pretentati? Odvisno, kakšna je naša pozicija v tej igri… igri življenja.

Nekaj dni nazaj je mama z mojim sinom pri sosedu pobirala sadje. Soseda pa ni bilo iz hiše, kar se ji je zdelo čudno. Šla sta do hiše preveriti, če je vse v redu.

Na vasi je ponavadi tako, da ko otroci odrastejo in se paroma v zagonu ustvarjanja svojih družinic odselijo, predvsem v mesto ali vsaj bližje le tega. Pridejo sicer še sem ter tja domov na obisk, pomagati pa je že večji problem: »Ni časa…«

Sosedu je žena umrla za rakom kar nekaj let nazaj in ostal je sam na mali kmetiji, ki jo je po svojih močeh obdeloval in gojil par repov v štali.


…Na vas je prišel kmalu po 2. Svetovni vojni , ko je bil duh udarništva še močan. Hrvat, kar pa takrat sploh ni bilo pomembno… Zaposlil se je pri gradbenem podjetju, ki je takrat v naši hriboviti vasici delala na umotvorih takratnih strokovnjakov: terasah za namen proizvodnje gojenega sadja.
In takrat se je zaljubil v lokalno deklino, ki ga je nadaljnja leta strogo komandirala on pa se je poskušal mehko izmikati natančno začrtanim navodilom. …imela pa sta se rada…

Po letih, ko sta otroke pripeljala do lastnega kruha, je življenje samo nadaljevalo svojo pot…

Tako kot je zadnjih nekaj teras letos vzel čas in jih je lastnik poravnal, da lahko sedaj kosi travo na bregu, ki za moderne stroje ni noben bau bau, mu je čas odnesel družino… Otroci so odšli na svoje, žena je umrla za rakom, on pa je žaloval, da smo bili kar začudeni! Kljub temu, da se nam je revež včasih kar zasmilil, ko ga je žena sekirala zaradi kakega pivca preveč, ki pa se mu je kaj hitro poznal, saj je revež prevažal kruh v Žitu, kjer se je po končanem delu v gradbenem podjetju zaposlil, po nočnem razvozu pa med vračanjem domov še nakupil »špecerijo«, in lej ga zlomka, s prijatelji in znanci zavil na enega…

Nič ji ni zameril saj je vedel, tako kot vsi, ki so ga poznali, da rabi roko in glas nad seboj, da ostaja na pravi poti in ne zaide v teških časih, ki so jih preživljali. In tudi po njenem odhodu je ostal zvest kmetiji, ki je postala njegov dom. Svojega pravega doma tako ni več imel, postal je pravi, kleni Slovenec.
…
Mama je zaslišala glasove iz hiše in poklicala njegovo hčer, da je prišla domov odklenit… Našle so ga nepokretnega, težko dihajočega…
Uredile sta ga, moj sin pa je šel po lokalno zdravnico, ker je bila njegova hčer preveč iz sebe, in jo pripeljal na dom, da so potlej poklicali rešilca… Ugotovili so pljučnico, ki ga je tako izčrpala, da je obnemogel.
Ko sta ga pomagali reševalcu spraviti preko nekaj stopnic pred vhodom do reševalnega avtomobila, se je tako krčevito prijel s staro kmečko roko za vrata vozila, da ga niso mogli premakniti dalje, dokler se ni sam tako odločil.

…ozrl se je nazaj na dom in vsi so vedeli, kaj si misli. Moja mama mu je rekla, da bo vse v redu in se bo vrnil ko ozdravi, on pa je nejeverno mrmrajoče zanikal to možnost in pustil svoj zadnji pogled na njegovem življenju, ki ga pušča tu… tu, kjer je bil doma, zadovoljen, ustvarjalen…

*
Srečen sem, ker v svojem zgrešenem trudu vzgojiti otroke v čim boljše, čim pridnejše in sploh naj naj ljudi, končno ugotovim, da tisto, kar so mene starši naučili s srcem in ne z učenjem, tisto sem prenesel na svojega otroka in to celo opazil... Pomagati sočloveku v stiski je lahko le v ponos vsakemu, pa naj bo strokovnjak ali amater, sorodnik ali mimoidoči...
*

Epilog:

Upamo, da se bo sosed res lahko vrnil domov in užival še nekaj let na koščku zemlje, ki mu je tako prirasel k srcu, čeprav so mu med tem že spraznili hlev, in pripravljen dočakal svoj odhod k spremljevalki, ki mu je krojila življenjsko pot, ki je postala njegova… In da to še ni bilo njegovo slovo…