PO SOLINAH

Day 1,964, 15:23 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Telemach ne dela - že od včeraj (petek)!

Zločin!

Takoj moram poklicati konkurenco, da si zagotovim redundanco – drugo linijo za zagotovitev seska, po katerem vlečem kapljice eSveta…

Na srečo sem danes zjutraj (sobota) odšel s svojo srčno damo in nekaj sorodniki na pohod po solinah! Drugače bi v svoji abstinenčni krizi ne zdržal do odprave napake!

Na pohod smo se prijavili preko interneta in vplačali 15 € po osebi.
Malo pred 8. zjutraj smo se odpeljali v Lucijo, kjer je bilo zagotovljeno parkirišče, na prijavni postojanki zraven pa smo se pofočkali, dobili kartončke, s katerimi si bomo nabirali bonitete po poti… kot v igrici, vam rečem! In spet sem se spomnil na Telemach in jih poklical, saj ob 9:30 pa že delajo! In sem 5 min poslušal robota, da so vsi operaterji zasedeni in da me pokličejo nazaj… In so me, me spet prevezavali in čakanje… »Zaradi povečanega obsega klicev….«. Ja, imeli so velik izpad!

Pohod je lepo potekal po že prebujajoči se naravi, ki je doma še nismo okusili, saj zaradi podaljšane zime precej zamuja, čeprav je na mestih bilo precej blatno. Nekaj vijug med hišami in spust do luke nas je pripeljalo do Sečoveljskih solin, ki so bile tema pohoda. Spotoma nas je ujel uradni fotograf, poslikal in nam predlagal kako adrenalinsko sliko na polomljenih pomolčkih, potopljenih ali prevrnjenih čolničkih in ostalih plavajočih elementih v na črno zaparkiranem Jernejevem kanalu ob solinah. Ne, tolika adrenalina pa spet nismo rabili!

Ob poti so bile lokalne prehranske posebnosti, ki so jih domačini lepo pripravili in ponujali nam, mimoidočnežem, ki smo pomahali s kartončki, ki smo jih na začetku dobili. Včasih so kak košček odtrgali ali prečrtali kako opcijo, nekateri pa samo dali podzobno ali medzobno malenkost. Prvo smo preskusili miške, ki smo jih seveda vsi poznali že iz lastnih kuhinj.

Naslednja postojanka ob edini popravljalnici lesenih barkač pri rastlinjaku s kaktusi (gojijo kaktuse v velikih količinah!), pa že naletimo na prekajenega brancina v nekem namazu… Mmm, dobro! Par malih koščkov v usta, po dolgem čakanju v vrsti firbčnih pohodniških preskuševalcev… Smola! Pedoče pa so nam ušle po zagrebenih grlih naših predhodnikov… In to v trenutku, ko smo se ravno uspeli pretolči do sklede! Ker pa nismo bili pri volji čakati 15 min do naslednje pripravljene runde, smo s sklepom, da bo pač treba pohod nekoč ponoviti in poskusiti tudi to specialiteto, odšli do naslednje postojanke. Ampak bi lahko naredili bolj pametno: vsakemu samo eno školjko za poskusiti in bi vsi vedeli za kaj se gre! Tako pa vsak, ki je prišel do orodja v skledi, si je na krožnik naložil, da je rabil šerpo, ki mu je asistirala pri gurmanskem podvigu – premik do mesta požrtije!

Naslednja postaja malce naprej, pred kampom, dobimo Mortadelo, ki je jaz sploh ne maram, belo vino in Refošk, kos kruha z oljkami in namaz bakala! No, to so zadeve, ki jih je treba poskusiti: pojedel sem celo 2 koščka Mortadele, ribji namaz in kruh. Tudi Mortadela ni bila slaba! Vino… pustimo komentar o vinu…

V kampu sem srečen našel WC, ki je zelo pomemben element v vsakem okolju, kjer se pojavi človek, če pa sem tam s tako potrebo jaz, je sreča še toliko večja!

Ob sprehodu skozi marino smo pazili, da ne bi slučajno izpadle oči iz jamic… Sicer me čolni, jadrnice in podobna plovila ne ganejo… vendar nisem mogel mimo čolna Ferrari! Ne, saj ni bil Ferrari, samo hud dirkalni čoln, dolg skoraj 10 metrov z dvema motorjema (zadaj seveda). Kljub temu, da smo poskušali ugibati številke v €, nismo imeli pojma, na koliko ničel naj sploh mislimo! Raje smo se zatekli k lažjemu delu in na stojnici zopet preskusili rdeče in belo vino, polento (a je to primorska jed?) in jo odhlamedrali dalje… Skozi Portoroške plaže! Ob vhodu sem se moral malce ustaviti, da sem s pogledom pospremil mimo tekočega HRVATINA (OK, priznam, da ne vem, če je bil on, sem se pa z zavistjo spomnil nanj v tistem trenutku). Lepo, mirno morje, nobenih izzivajočih pomanjkljivo oblečenih mladenk ali trupel pod nogami v raznih barvah… Božansko!

Torej, tu smo prečkali glavno cesto in mimo Avditorija, v najstrmejši del poti, zakorakali proti tunelu bivše proge. Pred samim tunelom so nas postregli z – seveda – belim in rdečim vinom, verjetno za korajžo, da nas v tunelu ne ujame klavstrofobija. Če koga zanima pasma vina, morda celo naredim kaj reklame za proizvajalca (bela Malvazija je bila celo meni všeč!). 

Po spustu skozi tunel in po poti do Strunjanske plaže smo kar malce pospešili korak, saj nas je prav vrtalo, kaj so BOBIČI (naglas tukaj je zelo pomemben, vendar meni ne tako, kot okus)! Na samem pomolu so bile postavljene mize in klopi, pod borovci nasproti pa so bile stojnice, kjer smo prejeli Certifikat pripadnosti plemenu POVEZOVALCEV – evo, včlanjen še v eno pleme… liter Malvazije, ki mi je bila med potjo najboljša in kilo soli za domov. Nekaj degustacije in možnost nakupa - ruzak je bil že poln!

Bobiči so zanimiva mineštra, ali nekaj podobnega, v kateri je nekaj fižola, koruze in mesa, verjetno pa še marsikatera jedilna rastlina v raznih oblikah… V glavnem, gurmansko sprehajalna avantura se je končala na avtobusu, ki nas je izpred Strunjanskega hotela odpeljal nazaj v Lucijo, k avtomobilu.

Ker smo bili za domov še prezgodnji, smo zavili če v Piran, kjer smo v parkirni hiši pustili avto in se z onim kosilnica-busom odpeljali v center mesta na kavo, kamor bi sicer odšli peš, če ne bi bil jaz že ves ožuljen.

Čez eno uro smo že nadaljevali proti domu… Ah, seveda še ne! Morali smo še po ene 30 litrov Oljčnega olja, in potem v Izolo, kjer že 25 let ne grem mimo moje slaščičarne Diane, če potujem v tej smeri proti domu. Seveda sem ugotovil, da imajo Šipci še vedno prima sladoled in sem naročil, da naj bodo naslednji teden pripravljeni, ker bom zopet tam! Imam namreč šahovsko prvenstvo naslednji vikend! Sladoled bo tudi!

No, sedaj pa smo čisto zares odpotovali proti domu.

Seveda sem se med potjo že pozanimal, če internet doma že deluje in ko mi je sim potrdil, da »skor«, ker prekinja, sem bil že pomirjen…

Računalnik je ON, na internetu sem GOR in članek je NOV! Nič krajši kot ponavadi, prebrali pa ga bodo itak samo tisti, ki drugega dela ne bodo imeli!

Na pohod pa kar pejte, je eden bolje organiziranih v Sloveniji – in predvsem je v naši prelepi domovini!