PO DESETIH LETIH... v spomin

Day 2,125, 12:12 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne


Spomin je že malce zbledel po 10 letih, se pa dogodka ne pozabi! ….in človek ugotovi, da je bil na dogodku, ki je postal zgodovinski in težko ponovljiv!

Vsi smo se odločili, da gremo na koncert, takrat, pred 10 leti. Starejši sin se je pri 11 letih že ogreval in pripravljal, da bo sam odkorakal na kakega, pa smo mu obljubili, da bomo šli skupaj. In res, šli smo!

Odpeljali smo se do prijatelja ga naložili v avto in vseh pet se je odpravilo za Bežigrad na stadion.

Pisana druščina 10 in 11 letna mulca, princeska, prijatelj na vozičku in jaz smo se postavili v vrsto oz. na rob gneče, komaj še na pločniku pred Plečnikovim stadionom, ki takrat še ni bil v tako ubogem stanju, v upanju, da je ena ura in pol pred začetkom dovolj, da še pravočasno stopimo na stadion! Optimisti!

V pol ure je bila gneča že sredi ceste in nestrpna množica zadaj je začela pritiskati! Upirali so se v ljudi pred seboj in celotna masa ljudi je začela valovati naprej in nazaj. Nič takega, bi rekel človek, vendar samo tisti, ki bi gledal od daleč. V jedru gneče, pa ni bilo tako enostavno! Pred vhodom na stadion je bila ograja, tako da si moral po tem koridorju kake 10 m z leve in je zadržalo množico direktno na vhod, in ljudje v prvi vrsti so se kar lomili na tej cevni ograji! Sreča, da se ni nič zgodilo!

Mi pa smo se v gneči skušali držati skupaj. Na začetku se je še kar uspelo loviti, ko pa se je masa zadaj večala, mi pa bližali cevem pred vhodom, sem že s težko mujo lovil otroka, da ju ni odvalovalo naprej množici pod noge. Žene sploh nisem imel časa nadzorovati, sem jo pa vsake toliko zagledal, ko je valovala kot pšenica v vetru ob nas! Otroka sem nekako zbasal za prijateljev 150 kilski električni voziček, da ju ni moglo odpljunkati naprej, sam pa sem na pol ob strani skušal s telesom zadržati naval in pritisk ljudi na voziček, kar pa pri mojih »švoh« 80 kilah ni bilo prav uspešno. Ko je že vse skupaj začelo postajati nevarno, sem začel vpiti okoli sebe, naj pomagajo in še oni kričijo, da ne moremo nikamor in naj se umirijo, ker lahko pride do kake tragedije. Prijatelj je namreč izključil voziček, zaradi česar ni mogel naprej, če pa ga ne bi, bi lahko valujoča množica premaknila jojstick na vozu in ga zapeljala po ljudeh. Torej: ali bo množica pomečkala nas z vozičkom ali pa bi voziček povozil koga pred seboj!

Množica pa je začela izgubljati potrpljenje zaradi dolgotrajnega in počasnega vstopanja na stadion: podrobno so pregledali vse po vrsti, da ne bi kdo prinesel česa prepovedanega, hkrati pa so prvič uporabili nove čitalnike vstopnic, ki naj bi odkrile ponarejene, ki so se v tistem času precej razpasle na raznih prireditvah…

Po dolgi uri in pol mučenja in skorajšnji pridobitvi morske bolezni, je glas o kočljivem položaju v množici le prišel do varnostnikov in mojstrov oboroženih z najnovejšo skenersko tehnologijo in zgodilo se je nepričakovano: odprli so vrata na stežaj in spustili preznojeno množico na stadion! Kar naenkrat se je okrog nas začelo redčiti, potoki »švica« so nehali liti z mene in v 10 minutah smo zagledali ograjo pred seboj, prijatelj se je odpeljal okrog in jaz na vhodu molim naše vstopnice v pregled, ki pa nikogar niso več zanimale! Vstopili smo torej brez pregleda kart ali iskanja ostalih predmetov! Seveda pa smo imeli PRAVE karte! 

Koncert se je medtem že začel, mi pa smo veseli in živi poiskali prostor zase….

Siddharto smo šli skupaj poslušat še nekajkrat: na Vrhniko, v Tivoli,… Nikdar nas ni pustila hladne! Še vedno je tako…

Komad med pisanjem: http://www.youtube.com/watch?v=ThlsEj0vNxc