Čudna so pota gospodova

Day 3,352, 04:22 Published in Slovenia Slovenia by skofjaloka

Pozdrav vsem, ki ste ostali ujeti v svetu erepublika...malo se vam na kratko javim, da veste, de še obstajam....da še bijem borbe...ktere so ble v zadnjem mescu na povsem novem nivoju...
...
Poznan vam je, de sem melanholična duša...da kljub vsemu, kar mi je v lajfu dano - fejst žena, luštni troc, job, hiša...iščem nesrečne ljubezni. To je v men, brez tega ne znam... In da sem se nazadnje zacopu junija 2010 in da ta čustva do sodeluke nkol niso hotla preč, naj sem se še tako trudu....boh pomagi...še do terapevta sem šu...efekt je bil bolj al manj ta, da sem bil ob 600 evrov in da sem spoznal, da zadeve že v rodni familiji niso baš štimale.
...
In pol, ko se človk nekako vda...ko misel, da pač tko je in da nkol nav kej dost drgač... pride dan, 23.12.2016, k mi pa to nesojeno dekle, po spletu okoliščin pove, da me ma ona tud rada. Sprva je seveda sledil val nadušenja, adrenalin v pm, cel svet je moj varianta.... pol je sledilo mučno obdobje negotovosti. Kaj zdej to v praks pomen? Zadeva me je, priznam povsem zdrmala...tok močno, da če bi me ona po praznikih prašala, če sem prpravlen it stran od moje familje in zažvet z njo, bi veretn odgovoru pritrdilno... V notranjosti me je pa seveda trgalo, ipak so mi do te točki moji otroc pomenl praktično vse, kar sem v življenju dobrga naredu in to da jim obrnem hrbet spet ne vem če bi moja duša prenesla... V glavnem.... med prazniki me je ruknila depra (tud zato, ker se je pupa umaknla v molk), jaz pa sem postal sam sebi nevaren. Čist nova izkušnja, vam povem. Kot da bi nekdo naenkrat ugasnil 2 stikali: stikalo za vsa veselja in stikalo upanja. Ni bilo več reči ki bi me veselila (ne otroc, ne narava, ne frendi, ne film ob pivu, nič), hkrat pa se je v meni naselilo trdno prepričanje, da nikoli ne bo boljš...daj to to, da srečen več ne bom nikdar. Fak ej...toj prav ena spremeba v možganih vam rečem... Novi svet.
...
Pol so prazniki minil....in stvari so se razjasnile. Ja. Ima me rada, ampak dlje od besed ne bo šla. Ni poljubov, nič objemov, nič skrivnih spehodov, nič dotikov, kak strasten seks pa itak ne.
...
Še en šok. Ampak sem ji nekak hvaležen. Se je zjasnila. Men to seveda ne zadošča. Halo...v bistvu mi za moje hrepenenje ne ponudi nič...ona bi samo še naprej tešila svojo potrebo po moji pozornosti....za ceno, ki jo plačujem jaz s svojo melanholijo.
...
Tega se nisem več mogu špogat...Hkrat pa čustev, ki jih gojiš slabih 7 let, ne morš odrezat, to itak da ne... Ostal sem spet nekako sam....s svojimi neizživetimi sanjami...in potrebo, ki je v tem mesecu nezadržno narasla, potrebo po dotiku tujega telesa....po objemih, poljubih, sprehodih in kasneje verjetno tudi dlje od tega....z neko novo osebo. Edino zdravilo, za strup, ki ti ga ženska pusti v telesu je protistrup druge ženske. Ampak kje ga dobit? Resda sem v zgodovini imel bežna srečanja, bežne iskrice, tudi kak poljub sem ter tja, ki je še mene presenetil...ampak ne morem kar tako upast al? Pa eno povabt na večerjo, s ktero se nisva vidla že 6 let.
..
Ali pač?
...
Jp. Pač. Odzvala se je že prva. In petek, ki je za menoj, je bil, bogme, čudovit. Evo...še ko to pišem, se mi na obraz nalima nasmešek. Svet je takoj lepši. In spet lahko diham s familijo ... z otroki in ženo... Čudna so pota gospodova – da za odvrnitev od velikega greha potrebuješ mali greh...
...
Hvala iksici...pa tudi legiji in frikmenu, da ste bili v času tele turbolence ob meni.