SPLETKE NEDOLŽNIH BITIJ

Day 1,935, 12:32 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Kdo je kriv?

Krivda je največkrat relativen pojem ali pa celo argument močnejšega, saj šibkejši ponavadi vedno potegne krajši konec…

In na žalost ne govorim o politiki, tajkunih, ki so pokradli ne vem kaj vse, goljufivih direktorjih, ki so uničili, ne samo podjetja za svojo korist, ampak tudi ljudi, ki kljub trdemu delu dolga leta danes stradajo na cesti…

Ne, govorim o malih dušicah, srčkih ki si jih vsakdo želi, saj polepšajo del življenja vsakomur, ki ga z njimi deli…

Vsak po svoje je sprejemal nujno določenost, da se mora po brezskrbnih prvih letih življenja začeti vzpenjati po stopnišču življenjske poti, ki vsakogar pripelje na izhodišče in postavi pred izbiro svojih nadaljnjih dogodivščin, za katere pa odgovarja vsak sam.

Torej z osnovno šolo se sooči vsak in tudi sam se ji nisem izognil! Seveda pa z njo, vsaj z vidika znanja, nisem imel težav, saj sem s svojo zvedavostjo prav užival ob vsakem novem podatku… Sicer sem bil že prej toliko zainteresiran, da sem se kar sam iz stripov naučil brati – sem ter tja sem kakega mimoidočega pocukal za rokav, da mi pojasni neznani hieroglif v zveščiču in veselo sestavljal besede… Več težav pa sem imel zaradi svoje hiperaktivnosti, pravzaprav bolj verjetno zaradi svojega statusa…

Na vasi, kjer me je še oče prenašal okoli, preden je štafeto predal materi in me je povila na ta svet, torej prebivam že od vekomaj! In sem s kmetov doma! Vozač, s predzadnje postaje, kjer je še pokrivala področje moja osnovna šola. In čeprav nisem kmet, sem bil v šoli vzet kot marginalec, tako s strani sošolcev kot tudi učiteljev, in vedno izločen iz raznih grupiranj, ki se med otroki dogajajo…

V 2. razredu OŠ smo imeli v razredu omare, kjer so bili zaklenjeni tudi prti in ostale zadeve za malice in kosila, saj smo jedli v razredih…
Tistega dne pa pride učiteljica v razred in ni še nič pripravljeno za malico. Sam sem z igrišča pritekel zadnji trenutek in vidim, da se še nič ne dogaja, ko stopim v razred.

POK! Je že priletelo okoli ušes! Kaj se dogaja? Zakaj me je udarila?
*
Domov sem odnesel podpis, ukor, starši so morali v šolo k razredničarki, ker sem zlomil ključ od omare! To sem jo kasiral še doma, ko sta se vrnila iz šole! Meni pa še vedno ni bilo nič jasno: vsi sošolci so pokazali s prstom name, da sem jaz polomil ključ, čeprav me sploh ni bilo zraven… Nihče, prav nihče od 23-ih, mi ni stopil v bran ali kakor koli izdal komurkoli, da to nisem bil jaz! Pač, bil sem živahen fant z vasi, ki me pretepsti ravno niso mogli, bil sem odličen učenec in zelo odločen in tudi pravičen, saj sem jo marsikdaj dobil tudi posredno, ko sem branil nekatere šibkejše v razredu, ki so marginalnost še bolj občutili kot jaz.
*
Minila so leta in na gimnazijo v Ljubljano sem odšel z nekaj sošolci iz OŠ. Med pogovori je nanesla beseda tudi na zgoraj omenjen dogodek… In sin učiteljice, ki je tudi delala na OŠ, mi je povedal:

»Ja, sej smo vedl, da je Borut zlomu kluč in ne ti…«

In meni je padla čeljust do tal…

»Zakaj….?«
»Tko smo se zmenil…«

To izvem po 7 letih nošenja krivde, ki mi je bila krivično naložena!?
In s pobom, ki mi je to povedal, sva bila še potlej prijatelja, vsaj jaz sem ga imel za takega… Pa me je potlej ponovno razočaral… Na žalost zelo hudo in sva končala.
*
Otroci znajo biti zelo profesionalni manipulanti in mislim, da temu botrujemo mi sami, starši, ki jim vsakič, ko zategnejo uzde do konca, le te še malo popustimo in tako v nedogled, dokler toleriramo… oni že začutijo našo neodločnost. Tako da večji problem zna biti v tem, da jim okolica omogoča tako ravnanje in jih pripelje na takšno pot, kakršne potlej vidimo v življenju in niso prav primerne…

Sam sem bil kar nekajkrat tudi po krivici tepen, pa danes starše vseeno spoštujem, saj se zavedam, da sta hotela zame le najboljše, v krivem prepričanju pa sta zaradi soočenja s prirejenimi situacijami delala hude napake. So pa drugi, ki so bili nošeni na rokah skozi življenje in so starši s svojim vplivom dosegli zanje vse, kar so hoteli, danes do staršev popolnoma brezbrižni…