ROJSTNI DAN

Day 1,927, 07:48 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Lepega sobotnega sončnega poletnega dne me pokliče prijatelj: »Kaj delaš?«

»Sej veš, čim manj, tem bolje! Drgač pa k mam napad, se dol usedem in počakam da me mine! Mi je že u senci vroče, tko da sam mal okol bajte hodim, da vidim kaj je za porihtat… Sam naredu pa ne vem kdo bo…pa kdaj tut ne… U glavnm švicam k busanc in se sam seb smilim, ko vidim kok mam dela in ne morem pogruntat, kako bi naredu, da ga nebi, sploh, vidu!«
»Pol pa pridi dol, u Izolo, te častim eno kosilo!«
»U, ''kravji iztrebek''#, tep se je dons res cagar obrnu!«
»Na žalost se je res, ja, zato pa pridi pomagat, da ne bom sam žaloval!«
»Itak!«

Ni problema, Octavia ima klimo, ki dela seveda, samo preobleči sem se še šel, sedel v avto in se odpeljal… Princeska je pridna in je v službi, jaz pa z delom ne smem pretiravati, saj me lahko še kap zadane! Kaj bo pa potem, boga reva, sama počela?

Torej tudi zdravju koristen bo izlet na primorski konec: čaroben morski zrak (če nista preveč v bližini rjaveči l lovilki morskega življa ali kaka zamašena kanalizacija), prekrasen razgled, božji dar za utrujene oči, ki se spočijejo ob prvem pogledu na brhke mimoidoče pomanjkljivo oblečenie mladenke… Sploh ni za naštevati, ker je seznam predolg, poanta je namreč v tem, da mi bo koristilo bolj kot katerakoli terapija… No, ja, hm…. 🙂 Ampak ta element trenutno manjka, torej je natančno tako, kot sem izračunal!

V Izolo se pripeljem v eni urici!
Parkiram na dvorišču Doma dveh topolov in prijatelj že pridrvi s svojim električnim vozičkom!

»Ej, počas! Merki, da mi ne zbiješ avta, sej veš, da nimam pol za druzga! Ti pa s to tvojo levo roko itak ne morš bit dobr šofer!« mu v hecu rečem in se skušam skriti za Octavio, saj dobro vem, da je na vozičku spreten kot malokdo, čeprav ima v hrbtenici titanovo ''štango'', ki ga drži pokonci! Je namreč tudi vratar v slovenski ekipi distrofikov, ki so bili lansko leto na finskem kar dobro uvrščeni!
»Ha, ha! Pejt, greva!«
»Ja kam pa greva?«
»Te pelem na škampe…«
»OK, sam sej veš, da brez sladoleda pr men ni nč…«

In se zapelje po klančku proti obali in ob njej po sprehajalni potki mimo svetilnika do izbrane retavracije, jaz se pa trudim, da preveč ne zaostajam.
***
Najdeva si primerno mizico, na hitro pospravim vstran odvečne stole ki so v danem trenutku v napoto.
Natakar pride hitro s primorsko počasnostjo in raztegnjeno vraša: »Kaj bosta?«
»Škampe!«
»Oba!« »Sladoleda pa ne rapte nost, k nimate ta pravga!« mu takoj pojasnim resnost situacije in najin namen, da tu še ne bova končala lumpanja…
»Pila bova pa ledeni čaj, k vozva!«
»Ha, ha,…!« se smeje prijatelj, meni pa se človek skoraj smili, ker ni upal razumeti heca… Saj drugače nas tam tako ali tako vsi poznajo: od gostincev do domačinov, saj so obsojeni na sobivanje z nami, ''kripli'', ki nas je v Izoli vedno v nekaj večji koncentraciji, kot drugje po Sloveniji!
*
…škampe imava pred seboj in se že oblizujem, ko pomagam pripraviti zadevo primerno prijatelju, da bo lahko začel jesti.
»Daj mi še nogo gor!« reče, še preden planem nad svoj krožnik!
In, ne bodi len, že vlečem z rokama desno nogo izpod mize – svojo, seveda, in mu jo tlačim na mizico, ki jo ima vedno montirano pred seboj na vozičku! »Ha, ha, ha! Dej raj kr mojo« me prosi, saj bi revež že rad začel jesti…

In potlej se spravim nad svojo porcijo, ves navdušen nad dišečo morsko crkovino…

»No kako nej se zdej lotim zadeve, da nom ves usran…!«
»Ja kar v roko primeš in ješ…« mi poznavalsko pojasni.

… in se začnem krohotati, ko se ponovno obrnem proti njemu zaradi čudnih zvokov, ki prihajajo izpod njegovih zob! Začudeno me gleda, kaj se smejem.

»A je dobr? Ha, ha, ha…!« ga vprašam, na srečo še s praznimi usti, ker drugače bi se še zadušil med krohotom.
»Ja, a si jih ti že kdaj jedu?«

…in mu med smehom pomagam oluščiti oklep rakcev, da bo fant lahko potlej jedel mehko meso živalice!

In potlej se oba smejeva: »Jest nisem vedu, da ne veš, da moraš olupiti oklep! Pol jih prvič ješ?«
»Ja, so se v Domu pogovarjal, da so tuki zelo dobri…«
»Še dobr, da nis naroču školjk! Pol bi še brez zob ostal! Sem pa mislu, da ste magistri bl pr pamet!« se mu ne morem nehat smejat.
***
Seveda naju je po škampih strašno bolel trebuh, pa ne zaradi škampov ampak smeha, vendar sva morala nujno še do najine priljubljene slaščičarne Dijane, ki ima še aparat za točen sladoled! Čokolada, vanilija… Zakon! ''Šipci'' delajo tak sladoled, da ga ni! Garantiram!

»Če bojo mel jagoda – vanilija sploh ne bom jedu sladoleda!« rečem poln pričakovanja že ves slinast, ko greva skozi lepo urejen parkec pred slaščičarno.
»Eno kepco jogurt amarene, prosim!«
»Men pa dej kar ta velzga točenga! Pa ne delič hodit!« naročim svojo porcijo…

Sedeva za mizico in liževa…, no, po pravici povedano, on ga liže, jest pa »žrem« kot ponavadi! Sladoled je namreč moja zasvojenost veliko hujša od eRep!

In zvlečem iz žepa darilce, ki ga, začuda, nisem pozabil doma…

»Nism nč zavijov, k je tko najbl eko!« in mu postavim kamenček predenj.
Prime ga: »…čist je lahek! A je z Vezuva?« Usta ma že do ušes!
»Ja, smo mel srečo, da je biu vreme OK in vodička za to, da smo dobili dodatek, da so nas zategnl gor… Do žrela je blo treba sicer jet peš. Sam se je splačal! Nekaj kamenčkov sva nabrala za spomin.«

Veselo si je ogledoval – NAVADEN VULKANSKI KAMENČEK…
*
Dan sva pripeljala do konca in z nasmehom na obrazu mi je pomahal, ko sem se odpeljal nazaj proti svojemu domu…

»Res je ta prav človk! Pa če bi mu prnesu običajno, čeprav drago darilo, ga ne bi tako z veseljem sprejeu. No sej knjige je tudi vedno veseu!« razmišljam med potjo…
*
Kamenjček z Vezuva je še vedno postavljen na omarici v dnevni sobi, samo njega ni več, ki bi ga z občudovanjem prestavljal…


#=beseda, ki v angleščini ni ship, je pa zlo bliz!