MOJA EDINA ŽELJA JE NEURESNIČLJIVA

Day 1,942, 15:47 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Ljudje radi tekmujemo! In prav je tako, samo da je tekmovanje zdravo! In je prav vseeno, če je to šport ali človek ne jezi se ali pobiranje krompirja ali pa samo eIgra….

Tudi sam sem športna duša, na žalost bolj duša, kot športnik! Že šah me izmuči, kje da bi se potlej še ukvarjal s čim drugim… Pa vendar, želja ostaja, adrenalin mi požene kri po žilah z višjo prestavo, kot je to zame običajno, čeprav samo gledam … šport.

Takoj z vstopom v OŠ sem se vključil v nekaj organizacij, saj me je zanimalo »vse živo!«. Tabornik sem bil avtomatsko, saj sem doma z vasi in ti to skoraj pride z geni! Rad sem igral nogomet, košarko pa vedno raje gledal, čeprav sem bil po rasti grajen ravno obratno!

Kljub temu pa me je zaznamoval popolnoma drug šport! Skoki! V naši OŠ so namreč imeli dogovorjeno, da so v šolo prišli trenerji, ki so imeli željo trenirati mladino in so to počeli v glavnem na prostovoljni bazi oz. samo za pokrivanje stroškov, pa še to samo za kako bivanje, še bencin je ponavadi trener plačal sam… Pri nas je bil to dr. Tone Dečman: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_De%C4%8Dman , ki je skakal pred časom Šlibarja http://www.jozeslibar.si/b2.asp in je sodeloval, ko je Šlibar postavil svetovni rekord 141 metrov http://www.jozeslibar.si/b3.asp (zadnji odstavek, da ne bo preveč branja  )

No in tako smo trenirali… V glavnem suho, kondicijsko in nestrpno čakali zime in snega! Pozimi smo skakali v Guncljah ali na kakih naravnih skakalnicah kar z alpskimi smučmi, saj pionirčki več nismo rabili!

Po 5 letih treninga je prišla TISTA zima in tudi mi smo se odpravili na Pokljuko v vojašnico, kjer smo spali in imeli poskrbljeno za vse ostale življenjske potrebe. In čeprav so bile šipe popokane in precej mraz, voda ledeno mrzla, smo bili vsi navdušeni, zagnani… začelo se je! Zares!

Tam smo, malce stran od vojašnice, naredili skakalnice iz snega kar na bregu. Za nas mlajše spodaj za skoke pod 10 metrov z alpskimi smučmi, iz gozda dol po strmini pa večjo, okrog 30 metrsko.

In seveda sem bil tako zagnan, da sem na mali skakal čez 10 m, kar so opazili tudi trenerji. Poklicali so me na stran in vprašali, če bi poskusil s skakalnimi smučmi… in kar na veliki, s starejšimi! Kaj ne, samo da lahko! In čeprav sem prvič obul prave skakalne smuči z vezmi na »zajle« se dvakrat zapeljal po bregu, da jih preskusim, sem bil že v vrsti in »štanfov« po bregu.

Adrenalin je bil hud, srce sem čutil v grlu, ko sem stal na vrhu skakalnice in se pripravljal na skok… Nisem razmišljal o tem, da sploh ne znam skakati s temi smučmi… samo o tem, kako bom skočil tako, kot ostal – in že sem se peljal po zaletišču! Odrinil sem kolikor sem lahko, smuči sem čutil, kot da so se mi sezuli čevlji, pa se nisem oziral na take malenkost! Bil sem v adrenalinskih nebesih! Vsi so me gledali in jim je zastal dih, ko sem doskočil in motovilil z rokami in lovil ravnotežje! Vendar nisem padel, in tudi skok je bil popolnoma konkurenčen, dejstvo, da sem bil najmlajši, pa je dvigovalo moj ponos!

To je bil moj začetek vzpona! Šli smo v Mostec pogledat skakalnice, ki so že takrat bile delno pokrite s plastiko, moderne, lepe… Dobili smo čevlje od prejšnje generacije in skakalne smuči in se pripravili za naslednjo sezono. Na žalost pa je to bil tudi konec. Naslednjo sezono je trener Tone še prišel nekajkrat in nam pokazal vaje, ki smo jih potlej delali. Vendar ni mogel več… Material je bil utrujen, možak je bil v letih, upokojen in vse poškodbe iz njegove športne kariere so vedno bolj kazale zobe… Ko je z roko pokazal gib, mu je ramo vrglo iz sklepa, koleno se mu je zataknilo,…

In potlej ni več prišel…

Skakalni krožek je razpadel, šolsko opremo so razdelili…

Kljub temu pa mi je ostala športna žilica, saj sem oboževal tek! In še vedno ga, le da ga sedaj ne zmorem več, odkar sem zbolel. Takrat pa sem tekel na vseh krosih in tekmovanjih, skakal v daljino na atletskih prireditvah tekal doma in po gozdovih!

In danes? Ja, do smrti bom imel samo eno željo, ki mi razbija v prsih, željo po teku, želim teči, dolge proge… Na žalost bo to ostala le želja… Neuresničena. Z vsem sem se sprijaznil s tem se pa res ne morem in upam, da v naslednjem življenju… – tekač bom!

Ne mislite pa, da sem vrgel puško v koruzo! Kje pa! Sem namreč vedno in povsod borec, tudi navdušen igralec namiznega tenisa! In nisem slab! Igram ga toliko časa, da padem na tla, vendar me poberejo soigralci, posedejo na stol in ko pridem k sebi, spet igram… Tako je to – življenje je borba! V vsako stvar, ki se je lotiš, je potrebno vložiti trud, srce, požrtvovalnost! In kaj dobiš? VSE! Dobiš zadoščenje, izpopolnitev, veselje, … nagrade, ki pretehtajo vsako fizično plačilo – tega se z denarjem ne da kupiti.

Tako, toliko za danes. Tema je zelo aktualna, saj prihaja Planica in povem vam, bo dogodek! Hkrati pa tudi malce namigujem na vse pogovore, ki jih imamo v eRep, kjer se pehamo za medaljami! Jaz jih rad osvajam s svojim trudom in jih ne kupujem z denarjem, potrudim se in vložim vanje čas… Nagrada pa je zaenkrat še vedno v zadovoljstvu, nasmešku na licih, in želji po nadaljevanju…